Kemoterapija je po svetu namreč najbolj razširjen način zdravljenja rakavih obolenj. Zaradi njenih številnih stranskih učinkov pa se je v Avstriji že dlje časa izogibajo. Na kakšen način torej zdravijo rakava obolenja?

Kemoterapija deluje tako, da uničuje hitro rastoče celice. Te pa se na žalost ne nahajajo zgolj v tumorju, temveč tudi v laseh, koži prebavnega trakta in kostnem mozgu. Ravno zato kemoterapija povzroča mnogo stranskih učinkov, kot so slabost, diareja, izguba las, rane v ustih in požiralniku ter upad števila krvnih celic, ki ščitijo telo pred okužbami.

V večini držav je pri diagnozi raka na dojki postopek zdravljenja enak. Tumor najprej operativno odstranijo, nato pa predpišejo zdravila, ki preprečujejo ponoven izbruh bolezni. Poleg tega 60 odstotkom pacientov, pri katerih je rak posledica prevelikega izločanja hormona estrogena, poleg zdravil predpišejo tudi kemoterapijo. Velikokrat pa je kemoterapija tudi edino predpisano zdravilo.

V Avstriji je način zdravljenja drugačen. Veliko več pozornosti namreč namenijo proučevanju vsakega posamičnega tumorja, zdravljenje pa prilagodijo izključno glede na to, kako se tkivo tumorja odziva na posamezno metodo. “Če ženski odstranimo tumor, ki se močno odziva na estrogen, bomo za zdravljenje uporabili zgolj zdravilo, ki zaustavlja proizvajanje tega hormona. Tovrstno zdravljenje pa je poleg tega uspešnejše, ker pacient ne trpi za stranskimi učinki kemoterapije,“ pravi dr. Gnant. “Drugod pa za tako diagnozo predpišejo tudi kemoterapijo, kljub temu da ta ni nujno potrebna. Težava je namreč ta, da številni zdravniki ne znajo ločiti oblike tumorja, ki potrebuje zdravljenje s kemoterapijo od tiste, ki je ne.“ Ravno zato pa je mnenja, da bi bilo treba zdravnike izobraziti na tem področju, "avstrijsko" metodo pa sprejeti za primarno obliko zdravljenja.

To pa ni edina novost ...

Zdravljenje brez kemoterapije pa ni edina novost v zdravljenju raka na dojki. Za preprečitev ponovnega nastanka rakavega tkiva avstrijski zdravniki namreč uporabljajo kar bisfosfonat, zdravilo, ki se običajno uporablja pri zdravljenju pomenopavzne osteoporoze. Ena zadnjih raziskav je namreč pokazala, da so imeli bolniki, ki so na pol leta dobili injekcijo bisfosfonata, kar 33 odstotkov več možnosti, da ne bodo ponovno zboleli za rakom.

Zakaj bisfosfonat?

“Celice, ki se nahajajo v tumorju, se začnejo širiti, pri čemer pogosto prizadenejo tudi kosti,“ pravi dr. Trevor Powles, britanski strokovnjak in eden prvih onkologov, ki je testiral uporabo bisfosfonata za zdravljenje raka. “Ko rakave celice dosežejo kost, spodbudijo razmnoževanje celic, ki uničujejo kosti. Proizvede se namreč večja količina rastnega faktorja, torej snovi, ki spodbuja celično rast, kar povzroča širitev rakavega tkiva,“ dodaja. “Bisfosfonat pa deluje tako, da uničuje celice, ki škodijo kostem, tako se rakavo tkivo ne more širiti. Zaenkrat pa ga uporabljamo zgolj pri ženskah, ki še niso v pomenopavznem obdobju. Za slednje namreč še nimamo podatkov, kako naj bi tovrstno zdravljenje vplivalo nanje.“ Uporaba bisfosfonata pa naj ne bi bila omejena zgolj na zdravljenje raka dojke. Uporabljalo naj bi se ga tudi pri zdravljenju raka prostate in pljučnega raka.

Profesor Gnant verjame, da se določene rakave celice ne širijo samo v kosti, temveč tudi v kostni mozeg, kjer ostanejo skrite in na ta način manj vidne. Zato je mnenja, da imajo zdravila za kosti veliko več pozitivnih učinkov, kot je za zdaj znanih. “Upam, da se bo zdravljenje s pomočjo bisfosfonata kmalu razširilo tudi v druge države. Kemoterapija je sicer izjemnega pomena pri zdravljenju rakavih obolenj, kljub temu pa upam in si želim, da bi se uporaba le te zmanjšala in omejila zgolj na osebe, ki jo zares potrebujejo.“