Pravzaprav ji nisem verjela, da bo kar nehala. Ker je bila res strastna kadilka. V času, ko sem sama pokadila eno cigareto, je ona zagotovo tri, skratka, pri jutranji kavi ji je uspelo pokaditi najmanj pet cigaret. Pa še doma jih je ravno toliko, preden se je sploh odpravila od doma. In potem, med odmorom, še kakšne tri ali štiri, nato zvečer še dve, če ni bilo ravno nikogar na obisk ali če si nismo privoščili kakšnega družabnega večera.

Uspelo ji je, čisto zares je nehala kaditi 1. aprila. Sicer pravi, da bi z veseljem zjutraj ob najini kavi prižgala kakšno cigareto, vendar jo skrbi, da jo bo spet zaneslo in da ne bo ostalo samo pri tej eni, ampak bo z ene prišla na celo škatlico. Njeni domači so se na začetku pritoževali, da je bila prvi mesec neznosno tečna in so se nekaj časa kar skrivali pred njo.

1. maj – dan D

Meni 1. maja seveda ni uspelo, samo zmanjšala sem število pokajenih cigaret: najprej na pet, pa čez kakšen teden na šest ... Pa vsem sem se pohvalila, da zdaj bom pa tudi jaz nehala. Seveda so me po 1. maju sodelavci, prijatelji, domači začeli spraševati, kaj je zdaj z mojim kajenjem, oziroma ali nisem nehala. Na svojo žalost sem jim morala priznati, da odkar »ne kadim, pokadim samo še pet do šest cigaret na dan.« Še knjigo Končno nekadilci! sem začela brati. Nisem je prebrala do konca, ker je avtor že na prvih straneh napisal, da je še vsak kadilec, ne glede na to, koliko cigaret dnevno pokadi, ko je knjigo prebral, nehal kaditi.

Očitno se še nočem odpovedati tej razvadi. Ker se bojim, da bom ob svoja mirna jutra: takoj po tuširanju si skuham kavo in potem sedim na balkonu in kadim svojo prvo jutranjo cigareto. Malo razmislim o dnevu, ki je pred mano ali pa samo uživam v jutru. To je zdaj, poleti, pozimi si moram obleči najdebelejšo bundo, se zaviti v debel šal in odejo, si natakniti še kapo na glavo, pa me še kar zebe. In seveda brez rokavic, ker z rokavicami pač ne morem držati cigarete in kavne skodelice. Tako da pozimi pravzaprav v tej svoji razvadi ne uživam prav pretirano.

Nekateri pa kar nehajo!

Prav zanimivo je, kako nekateri z lahkoto opravijo s kajenjem. Predvsem brez veliko besed kar nehajo. Moj mož ne kadi že dobrih pet let, res je nehal že kar nekajkrat; odkar sva poročena, najmanj trikrat. Dve ali tri leta ni kadil, pa je spet začel. Zdaj trdi, da gotovo več ne bo prižgal, ker pretirava s kajenjem. Ne more pokaditi samo pet cigaret na dan. Ali pa en cigarilos. Z enim cigarilosom na dan se je namreč odvajal, na koncu pa pristal na celi škatlici.

S cigarilosi in cigarami nam je dodobra zasmradil stanovanje. Ko je končno prenehal, je pred vsako zimo kašljal kakšna dva ali tri mesece. Malo me je že skrbelo, da je kašelj posledica nekajenja, da njegova pljuča enostavno ne morejo brez cigaretnega dima. Kdo ve. Nekateri celo pravijo, da nikakor ni dobro kar nehati, da je to prevelik šok za telo ...

Ostala sem skoraj čisto sama ...

Od mojih znancev in prijateljev smo kadilci ostali samo še trije. Pa še pred kratkim smo kadili skoraj vsi. No, zdaj odštevam dneve do svojega odvajanja pod strokovnim vodstvom. Še prej pa bom prebrala knjigo do konca. Ja, saj vem, vse je v glavi!

Če bo Jelici res uspelo postati nekadilka in kako bo izgledalo vodeno odvajanje v Krkinih termah v Dolenjskih toplicah, boste lahko spremljali na naši spletni strani. Z Jelico se bosta odvajala tudi dva naša nagrajenca, in sicer Rok Pipan in Mojca Zelko.