Sivka, vsestranska spoštovanja vredna rastlina
Sivka je posuta s sivimi dlačicami, med katerimi se nahajajo žleze, kjer nastaja eterično olje. Cvetovi, združeni v klasasto socvetje, imajo značilno nesimetrično obliko in so modro do vijolične barve.
Sivka izvira iz arabskih dežel in je stara vsaj 2500 let. Leta 600 pr. n. št. so jo prinesli z grškega otoka Hyeres in jo razširili po vsej Evropi. Šele leta 1600 so jo pomorščaki zanesli tudi v Ameriko. Angleška kraljica Elizabeta I. jo je uporabljala kot toaletno vodo. Mnogo kasneje, med prvo svetovno vojno, pa so sivkino vodo uporabljale medicinske sestre, saj deluje antibakterijsko. Že v davnini je slovela zaradi svojega opojnega vonja in mnogih terapevtskih učinkov. Zaradi svežega vonja so jo uporabljali že stari Grki in Rimljani za odišavljanja kopeli in prostorov. Petične Rimljanke so se odišavljale z njenim eteričnim oljem. Ime izhaja iz latinske besede lavare, kar pomeni umivati. V srednjem veku so v prostorih zažigali sivkine vejice z namenom, da se ubranijo kužnih bolezni. Popotniki pa so s seboj nosili mošnjičke s sivko in jo uporabljali kot nadomestilo za tobak.
Počitnice na Sredozemlju
Je polgrm, ki zraste šestdeset centimetrov do enega metra visoko. Cveti julija in avgusta in takrat jo tudi obiramo. Poznamo vsaj od 25 do 30 vrst sivke. Najdemo jo praktično po vsem Sredozemlju, saj raste v Franciji, Španiji, Dalmaciji, Italiji in severni Afriki. Skozi stoletja se je grm prilagajal podnebnim razmeram, in zato uspeva tudi v Angliji in drugih severnih deželah. Običajno raste na predelih do 1000 metrov nadmorske višine. Rada ima južne predele, zavetje in veliko sonca. Najbolj razširjene so navadna sivka, prava sivka in ozkolistna sivka. Obstaja pa še veliko vrst vzgojenih sivk. Cvetovi in cela rastlina značilno dišijo in imajo nekoliko grenak okus. Proti severu dišavnost rastline pojema.
Gojenje sivke
Ker je grm izjemno privlačen na pogled, ga ljudje gojijo tudi v okrasne namene. Sivka uspeva tudi pri nas, pa ne le ob morju, temveč tudi v notranjosti Slovenije. Če se odločite, da jo boste gojili, ji izberite čim bolj suha tla, obogatena z mineralnimi snovmi in dušikom. Najbolj ji bo prijalo na prisojnih predelih. Kadar jo boste posadili v lončke, to storite že spomladi, na prosto pa jo presadite sredi maja. Rastline naj bodo vsaj 50 centimetrov narazen, saj se v nekaj letih močno razrastejo. Ko avgusta odcveti, in če cvetov niste potrgali za zdravilne ali druge uporabne namene, jo je treba porezati. Odrezke lahko uporabite kot podtaknjence. Zanemarjene grme lahko obrežete nekoliko bolj, vendar ne toliko, da na rastlini ostanejo le neolistane olesenele veje. Nekateri jo sadijo med vrtnice, saj njihov vonj odganja uši. Pozimi je dobro, da jo prekrijete, običajno se to naredi s smrečjem.
