Rod špargljev spada med enokaličnice, v družino beluševk. Zato jih nekateri poimenujejo tudi beluši, pogosto s tem imenom označijo bele ali obeljene šparglje. Rodovno ime asparagus izvira iz besede sparega, ki je v antični Polineziji pomenila brst ali poganjek. Grki pa so ga poimenovali asparagos, kar je pomenilo, da je poln sokov.

Šparglji so zelena trajnica, ki lahko uspeva tudi več kot 20 let. Pri nas rastejo predvsem na Primorskem, saj potrebujejo rahla tla. V težki in vlažni zemlji namreč ne uspevajo dobro. Poznamo več vrst špargljev. V osnovi jih delimo na divje in gojene, slednje pa delimo še na bele in zelene šparglje. Kot posebna sorta pa obstajajo še vijoličasti.

Pri nas so na krožnikih najpogosteje beli (gojeni) šparglji, rečemo jim tudi beluši, in divji šparglji, ki pa so lahko lasasti, obmorski ali ostrolistni in jih nabiramo predvsem na Primorskem. Vse vrste pa so užitne in so lahka, zdrava in okusna zelenjava, ki ima številne zdravilne učinke. Uživamo mlade poganjke, ki jih režemo spomladi.

Šparglji so bogati z vitamini A, B in C, vsebujejo železo, fosfor, kalcij, mangan in druge minerale, asparaginom, eterično olje, jantarno kislino, vsebuje tudi izredno veliko folne kisline. Le 100 gramov špargljev namreč pokrije dnevno potrebo po tej biološki snovi.

Zgodovina špargljev

Kot zdravilno rastlino so šparglje v svoji prehrani uporabljali že 500 let pr. n. št. Kitajci, Perzijci in Grki. Prvič kot zdravilno rastlino ga omenja Hipokrat 400 let p. n. št. Naravnost oboževali pa so jih Rimljani, saj so jih uporabljali pri reševanju številnih zdravstvenih težav, tudi spolne moči. Ti so jih iz območja Črnega morja ali Male Azije prinesli v Evropo, žal pa je z njihovim zatonom skoraj izginil tudi špargelj.

Ohranili so se le na samostanskih vrtovih in svoj preporod doživel ravno v obdobju renesanse, ko so ga ponovno odkrili in na mizah imeli kralji, knezi in ostalo plemstvo. Danes je gojenje špargljev razširjeno po vseh zmernih in toplejših območjih, predvsem v zahodni Evropi, v Združenih državah Amerike, v Aziji in vedno bolj tudi v Južni Ameriki.

V Sloveniji so šparglje gojili že pred prvo svetovno vojno. Predvsem so jih takrat cenili premožnejši ljudje. Po drugi svetovni vojni so večinoma izginili iz naših njiv in jedilnikov, ob koncu 80-ih let pa se je domača pridelava špargljev predvsem na Primorskem ponovno obudila. Sedaj jih pridelujemo po vsej Sloveniji, povpraševanje po njih pa še vedno narašča.