Stari zdravilci so pridoma uporabljali zdravilno bogastvo rastlinskega sveta, na katerem še vedno temelji velik del sodobnih zdravil. Tako veliko antibiotikov pridelamo iz gliv, najbolj poznano protibolečinsko zdravilo aspirin pa je le sintetična oblika snovi, ki jo najdemo v skorji vrbe.

Z novimi raziskavami tradicionalna medicina zopet pridobiva na veljavi – odkrivajo namreč vse več domačih zdravil, ki vam bodo zagotovo pomagala pregnati težave. Kljub temu da so naravna, pa taka zdravila niso nedolžna, zato se pred uporabo o njih pogovorite z osebnim zdravnikom.

Melisa

Tradicionalno so jo uporabljali za zdravljenje napetosti, izboljšanje spomina, za uspavalo in urejanje prebave. V zapisih iz šestnajstega stoletja se pojavlja kot zdravilo v primeru ugrizov strupenih zveri, prav tako naj bi umirjala srce in odganjala žalost.

Raziskave so pokazale, da vas lahko melisa resnično pomiri in vam pomaga zaspati, v raziskavi opisani v Journal of Clinical Psychiatry pa se je izkazalo tudi, da je štiri tedne trajajoča melisina aromaterapija zmanjšala razdraženost pacientov s hudo demenco. Melisa namreč umiri delovanje ščitnice, zadnje raziskave pa so dokazale, da deluje tudi protivirusno, saj pospeši zdravljenje herpesa, ki ob redni uporabi melise tudi redkeje izbruhne.

Uporaba:

Za pomirjanje dnevno pijte čaj z največ eno kapalko melisne tinkture ali dvema čajnima žličkama posušene melise, ki jo v vroči vodi namakajte 5 do 10 minut. Če imate predpisana zdravila, ki uravnavajo delovanje ščitnice, se o uživanju melise posvetujte s svojim zdravnikom. Za zdravljenje in preprečevanje herpesa poiščite katero od pripravljenih krem, ki vsebujejo meliso.

Čebula

Čebulo v različnih kulturah že tisočletja uporabljamo kot vsestransko zdravilo. V antičnih časih so verjeli, da čebula lahko izboljša uspeh olimpijskih tekmovalcev, zato so ti pili njen sok ter si pred tekmovanjem s čebulo namazali celo telo. V tradicionalni medicini bližnjega vzhoda se uporablja pri zdravljenju sladkorne bolezni, v zgodnjem 20. stoletju pa je priznani ameriški homeopat William Boericke priporočal uporabo čebule pri težavah z dihali in prebavili.

Obilica raziskav je potrdila veliko starih vraž, povezanih s čebulo. Vsebuje namreč veliko antioksidanta kvercetina, ki preprečuje vnetja, povezana z alergijami, ščiti pred želodčnimi in črevesnimi razjedami ter rakom dojk, hkrati pa poveča tudi našo vzdržljivost. Vsebuje tudi veliko tiosulfinatov (ti povzročajo njen prepoznaven vonj), ki umirjajo simptome sladkorne bolezni in varujejo pred boleznimi srca in ožilja.

Uporaba:

Antioksidant kvercetin naše telo iz čebule absorbira veliko lažje kot iz jabolk ali čaja, zato je pogosto uživanje čebule za zdravje res velikega pomena. Največ tiosufinatov vsebujeta rdeča in rumena čebula, najboljše pa ju je uživati surovi ali rahlo kuhani. Visoka temperatura namreč uniči zdravilne spojine.

Kajenski poper

Na našo celino naj bi ga iz dežele Aztekov prvi pripeljal Krištof Kolumb. V novi domovini je kajenski poper kmalu zavzel osrednjo vlogo tako v kulinariki kot tudi v zdravilstvu. Tako so ga uporabljali kot zdravilo za množico težav – v starih zapisih se pojavlja kot protibolečinsko zdravilo pa tudi kot afrodiziak.

Kapsaicin – spojina, zaradi katere ima pekoč okus, je danes najbolj znana zaradi blagodejnih protibolečinskih učinkov, saj olajša bolečine v mišicah pa tudi artritis. Študije so pokazale, da kapsaicin vpliva na kemične spojine, ki v možgane prenašajo informacije o bolečini. Najnovejša raziskava je pokazala, da nam pekoča začimba lahko pomaga tudi pri hujšanju. Lansko leto so namreč v American Journal of Clinical Nutrition objavili članek, ki povezuje izgubo trebušne maščobe prav s kapasaicinom. Druga raziskava je pokazala, da s kajenskim poprom lahko nadzorujemo količino sladkorja v krvi. Udeleženci študije, ki so uživali obroke bogate s pekočo začimbo, so imeli v krvi večje količine hormona, ki nadzoruje sladkor v krvi, ter manj grelina, t. i. "hormona lakote".

Uporaba:

Pri uživanju protibolečinskih tablet, ki vsebujejo izvlečke kajenskega popra, sledite navodilom proizvajalca, o njihovi uporabi pa se posvetujte z osebnim zdravnikom. Če bi kajenski poper radi poskusili kot sredstvo za hujšanje, pa si svežega ali mletega dodajte v svoje najljubše jedi.

Trpotec

V preteklosti so z njim zdravili kožne bolezni. Sveta Hildegarda, zdravilka iz 12. stoletja, je s trpotcem zdravila pike žuželk. Severnoameriški domorodci so trpotčeve obkladke polagali na pike žuželk, rane in opekline.

Raziskave so pokazale, da ima trpotec veliko protivnetnih in antibiotičnih učinkov, ki pomagajo zdraviti poškodbe kože, deluje pa tudi znotraj našega telesa. Seme ene od vrst trpotca uporabljajo tudi v odvajalih.

Uporaba:

Pol lončka posušenega trpotca potopite v dva lončka vroče vode za 10 do 15 minut. V toplo tekočino nato namočite čisto gazo in položite na poškodovano kožo za največ 30 minut, pri tem pa gazo po potrebi menjajte.

Peteršilj

Že v 17. stoletju je botanik John Parkinson težave angleške kraljice s sečili zdravil s peteršiljevo korenino. Stoletja kasneje so za enake težave peteršilj predpisovali bolnikom tudi homeopati in ekletiki v zgodnjem 20. stoletju, prav tako pa so menili tudi, da peteršilj odpravlja slab zadah.

Raziskava iz leta 2002, objavljena v World Journal of Urology, je potrdila, da zaužitje peteršiljevih korenin poveča izločanje urina, v Nemčiji pa so uporabo peteršilja odobrili pri zdravljenju okužb mehurja in drugih težavah s sečili.

Uporaba:

Če imate vnetje sečil, spijte tri skodelice peteršiljevega čaja na dan. Pripravite ga z 2 gramoma rastline (zdravilno delujejo tudi listi) ali z 2 do 4 mililitri tinkture. Dolgoročno lahko svojim sečilom pomagate tako, da redno uživate peteršiljeve liste, ki jih lahko dodate vsem jedem.
Tudi kot osvežilec zadaha zagotovo deluje, saj je bogat s klorofilom.

Glog

Prvi zapisi uporabe gloga v zdravilstvu segajo v prvo stoletje, ko je o njegovi uporabi v svoji knjigi De Materia Medica pisal znani rimski zdravnik Dioskorid. Njegovo delo je naslednjih 16 stoletij vodilo evropsko medicino, zdravilci pa so glogove zelene liste, bele ali rožnate cvetove in rdeče jagode uporabljali za krepitev zdravja srca in ožilja. V zgodnjem 20. stoletju je prevladovalo mnenje, da glog deluje na srčno mišico, zato so ga predpisovali ob srčnem popuščanju.

Sodobne raziskave potrjujejo tradicionalno uporabo rastline, saj kažejo na to, da antioksidanti v glogu sproščajo mišice arterijskih sten, kar poveča pretok krvi v srce in lajša simptome srčnih bolezni. Pokazalo se je tudi, da flavonoidi ne le zdravijo, temveč tudi delujejo preventivno pri boleznih srca. Analiza preteklih študij je dokazala, da izvlečki gloga povečajo moč srca in zmožnost obremenitve, zmanjšajo potrebe srca po kisiku ter pomagajo srčnim bolnikom pri pomanjkanju sape.

Uporaba:

Če imate katero od bolezni srca in ožilja, se o uporabi gloga posvetujte z zdravnikom. Glog se v zdravstvene namene uporablja kot čaj, tinktura ali kapsule, v raziskavah pa so uporabljali 60 miligramske odmerke trikrat na dan.