O tem smo se pogovarjali s samostojnim raziskovalcem Antonom Komatom, človekom, ki je alfa in omega v slovenskem prostoru, kadar je govora o ekologiji, varovanju okolja, znanstvenih raziskavah hrane, vode in vsega, kar je povezano z njo. Povedal nam je zastrašujoče podatke, o katerih javnost žal ne ve nič. "Slovenija nujno potrebuje agencijo za varno hrano," pove. Hkrati pa dodaja, da kmetijstvo, ki prideluje hrano in pri tem uporablja strupe, ne more sočasno izvajati nadzora nad njihovo pravilno uporabo in v kolikšni meri so le-ti prisotni v hrani.

Zakaj potrebujemo tako agencijo?

Sedaj je nadzor nad kakovostjo hrane porazdeljen na veliko različnih inštitucij, zato je pomanjkljiv. Ko se pojavi težava, se obenem pojavi tudi vprašanje, kdo je zanjo odgovoren. To je zato, ker preveč ljudi dela na tem področju. Poleg vsega si storitve drug drugemu še zaračunavajo in država za reševanje določenega problema potroši preveč denarja, predvsem pa časa, da bi se težava rešila. Neodvisna agencija za varno hrano bi bila svetovalni organ vlade. Združila bi več dejavnosti, kot so standardi, ocena tveganja, redno vzorčenje ali monitoring hrane, ozaveščanje, svetovanje, izobraževanje in informiranje javnosti.

Kaj se je pravzaprav pred leti dogajalo na Celjskem?

Blizu Dobrne v kraju Socka so domačini množično umirali za rakom. Polja s hmeljem, ki so bila dobesedno pred njihovimi domovi, so škropili z najbolj nevarnim kancerogenim pesticidom dikofolom. Ta pesticid so proizvajali v Španiji v tovarni, ki je bila pred zaprtjem zaradi tehnoloških napak v proizvodnji. Dikofolom je kupovala zadružna družba z namenom trgovanja s hmeljem iz Žalca po smešno nizki ceni. Takrat je imela vsaka hiša po enega obolelega za karcinomom. Mira Šeško je kot takratna občinska svetnica, ki je prav tako zbolela za rakom, zaprosila dekana za izpise diagnoz umrlih za zadnjih 15 let. 90 odstotkov krajanov je umrlo za rakom. Hmelj so potem iz tega območja umaknili, vendar je zemlja tam še vedno kontaminirana.

Kakšno je trenutno stanje v Sloveniji?

V Sloveniji uvažamo dve tretjini hrane. Stanje postaja alarmantno. V EU je registriranih 480 pesticidov, v Ameriki preko 600. Nekatere države, denimo Kitajska, Indija in Južna Amerika, uporabljajo tudi druge, ki so v Evropi prepovedani. Če uvažamo hrano od tam in nimamo pregleda nad živili, ne moremo vedeti, kaj dejansko jemo. Edina pametna pot je, da dosežemo čim višjo stopnjo lokalne samooskrbe v Sloveniji. Dodatna nevarnost je obsevana hrana z gama žarki, ki uničujejo bakterije. Pri obsevanju nastane kemikalija, ki povzroča poškodbe DNK človeških celic. Pri sadju bi opozoril, da so tveganja največja pri bananah in agrumih, limonah in ostalih citrusih. Poškropljeni so z fungicidi in insekticidi, za katera je dokazano, da so kancerogeni, rakotvorni in nevarni nevrotoksini, predvsem za otroke.

Kakšno vodo pijemo v Sloveniji?

Vir pitne vode v naši državi je v kar 98,2 odstotka podtalnice, samo dva odstotka imamo površinske vode. Poročilo kmetijskega ministrstva pravi, da je četrtina vodnih zalog ustreznih, približno polovica jih je na meji onesnaženosti, četrtina pa pod njo. V Sloveniji imamo približno tisoč vodovodov, od teh sta dva večja, ljubljanski in mariborski, ostali so lokalni in ti so bolj ali manj ves čas ogroženi. Glavna težava malih vodovodov so predvsem greznice, ki v večini primerov puščajo. Zaradi nekaj prihranjenega denarja onesnažujejo vodni vir, distributerji pa za dezinfekcijo dodajajo klor. Klor oži stene žil ter tako pospešuje razvoj srčnih obolenj in ateroskleroze, vpliva na dvig ravni holesterola ter uničuje črevesno floro in vitamin E, ki je ključen antioksidant v našem telesu. THM (trihalometani) v pitni vodi nastajajo kot stranski produkti dezinfekcije s plinskim klorom in lahko poškodujejo ledvice ali jetra ter dokazano vplivajo na nastanek nekaterih vrst rakavih obolenj.

Kako lahko stanje izboljšamo?

Z nadzorom hrane v EU, ki se imenuje „od vil do vilic“. Kot sem že dejal, je treba pričeti s samooskrbo hrane in pomagati vsem pri lokalnem sonaravnem kmetijstvu. S tem bi bila hrana najhitreje na naših krožnikih. To je prvi korak. Kot drugo bi omenil prepoved vseh pesticidov, ki povzročajo raka in tiste, ki povzročajo hormonske motnje in s tem motnje reproduktivnih organov. Pred časom sem govoril s kirurgom, ki mi je rekel, da operira samo še fantke in njihove defektne penise. Bolezen se imenuje hipospadija (izvodilo sečnice se ne razvije na konici penisa), druga bolezen pa se imenuje kriptorhizem (nespuščeno modo).  Ko sem ga vprašal, ali ve, zakaj je tako, mi je odgovoril, da ne. Mladi kirurg urolog ni vedel za problem hormonskih motilcev, ker jim na fakulteti tega žal nihče ni predaval. In kot tretje, še enkrat poudarjam, potrebujemo agencijo za varno hrano.