V preteklosti pomembne in drage kot danes nafta

Začimbe so v srednjem veku in začetku novega veka imele pomembno gospodarsko in politično vlogo, kot jo ima danes nafta. Niso se uporabljale samo za začinjanje, ampak tudi za konzerviranje jedi. Trgovina z začimbami, predvsem iz Azije, je bila donosen posel. Najprej je prinašal velike dobičke arabskim državam in italijanskim mestnim državam, kasneje pa kolonialnim silam. Te kolonialne sile so svoje monopole branile in pot začimb iz Azije se je odprla šele v 14. stoletju. Začimbe so največkrat deli rastlin, posušeni ali sveži listi, cvetovi, jagode in korenine.

Origano

Origano najbolj cenijo v italijanski kuhinji. V svet ga je ponesla znamenita italijanska pica. Priljubljen je tudi v grški kuhinji. Uporablja se kot začimba za razne paradižnikove jedi, omake za testenine, enolončnice, pečenke in solate. Prilega se tudi omletam, dušeni govedini in vegetarijanskim specialitetam. Origano uporabljajo tudi v prehrambeni industriji za začinjanje mesnih jedi, omak, paradižnikovih jedi in raznih likerjev. Že v zgodovini so ga poznali kot naravni antibiotik, sredstvo za izkašljevanje in širjenje bronhijev, proti glavobolu, težavam s sinusi, vnetju ušesa, gripah in prehladih. Zanimivo je, da je origano naravni antiseptik, ki je kar 21-krat močnejši od fenola, ki se v bolnicah uporablja za sterilizacijo zdravstvene opreme. Origano vsebuje eterična olja, čreslovine in grenčine. Eterična olja pomagajo pri vnetju sluznice v ustni votlini in žrela, blažijo napade kašlja ter pomirjajo vneto grlo

Bazilika

Domovina bazilike je jugozahodna Azija, od Indije do Irana. V Evropo je prišla v 16. stoletju in se zelo hitro udomačila v Italiji, Franciji, na Balkanu in v Španiji. Sveži ali posušeni listi bazilike so nepogrešljivi pri pripravi paradižnikovih omak in različnih paradižnikovih jedi. Primerni so tudi za začinjanje drugih zelenjavnih jedi, predvsem sojinih, fižolovih in grahovih. Okus izboljšajo raznim zelenjavnim prikuham, svežim solatam, zeliščnim namazom in omakam. Sladokusci z baziliko začinjajo ribje jedi. Bazilika se najbolje dopolnjuje s česnom, lovorjem, majaronom, origanom, peteršiljem, rožmarinom in timijanom. Posebno priljubljena je v italijanski, francoski in grški kuhinji. Zmlet posušen list bazilike dajejo v nekatere kuhane klobase in pečenice. Izvlečke bazilike uporabljajo v likerski industriji, njeno eterično olje pa je cenjeno v parfumski in kozmetični industriji za pripravo zobnih past in ustnih vodic.

Rožmarin

Grki so verjeli, da se bogovi bolj razveselijo rožmarinovega kakor zlatega venca. Rožmarin so posvetili Afroditi, grški boginji ljubezni. Bil je simbol ljubezni, zvestobe in sreče. Jedem dodajamo sveže vejice ali vršičke, pogosto pa ga tudi sesekljamo. Posušenega pred dodajanjem pretlačimo med prsti. Z rožmarinom začinjamo svinjino, ovčetino in divjačino, (ribje) juhe in omake, klobase in salame, paradižnikove jedi (npr. juhe, omake, prikuhe), jedi z bučkami, jajčevci, stročjim fižolom, beluši in gobami. Rožmarin dodajamo marinadi za ribe, (pečeni) jagnjetino, govedino, pečen svinjski hrbet (skupaj s poprom, česnom in timijanom), perutnino in domačega zajca. Vršičke rožmarina pred pečenjem potisnemo v trebušno votlino jagenjčka, kunca ali perutnine. Sredozemske kuhinje si brez rožmarina ne moremo niti predstavljati. Z rožmarinovo vejico, ki jo pomakamo v (olivno) olje pogosto mažemo ribe in meso med pečenjem na žaru. Najbolje ga kombiniramo s timijanom, zelo dobro pa tudi s česnom, peteršiljem in žafranom. Rožmarin prištevamo med najbolj učinkovita živila proti raku. Rožmarin pospešuje prebavo maščob, zato ga dodajamo mastnim pečenkam in drugim mastnim živilom. Rožmarinov čaj pomaga pri pospešitvi krvnega obtoka, pomirja (vejice ali eterično olje lahko dodamo tudi kopeli) in blaži revmatične težave. Grgranje toplega čaja lajša bolečine pri vnetem grlu.

Žafran

Rastlina prihaja z vzhoda, dandanes pa jo gojijo v Španiji, Italiji, Grčiji, Iranu in v Južni Ameriki. Najboljši žafran prihaja iz španske Valencie. Začimba je podobna suhim, izrazito rdeče rjavim nitim, na voljo pa je tudi kot oražno rumen prah. Ima oster vonj in značilen grenko sladkast okus. Jedem daje poseben, neponovljiv, nekoliko grenak okus in izrazito rumeno barvo. Nepogrešljiv je v španski, italijanski in francoski kuhinji. Je nadvse dragocena začimba. Med najbolj znane jedi, ki si jih brez žafrana ni mogoče zamisliti, sodijo marsejska ribja juha, paelja in rižota po milansko. Uporabljamo ga tudi za riževe jedi, piščančjo rižoto, za nekatere jedi s školjkami, pri belem mesu in ribah. Z žafranom začinjamo in obarvamo tudi nekatere sladice, zlasti mlečni riž (z rozinami in mandeljni), zdrobov puding in kremne rezine. Žafrana po jedeh nikoli ne potresemo. Pred dodajanjem v jed ga namočimo v manjši skodelici z vročo tekočino. Jedi ga skupaj s tekočino dodamo tik pred koncem kuhanja. Zelo dobro se ujema s česnom in sredozemskimi zelišči, na primer z origanom, rožmarinom in baziliko. Žafran je naravni antioksidant, vsebuje vitamina B1, B2 in blaži menstrualne težave. Indijci in Grki ga uvrščajo med afrodiziake. Sirup zoper bronhitis: 5 gramov žafrana v prahu pristavimo v liter hladne vode, zavremo in počasi kuhamo 30 minut. Odstavimo, dodamo kilogram sladkorja in temeljito premešamo. Precedimo skozi gazo, ustekleničimo in uživamo 2–3 žlice dnevno.

Čili

Čili je zelo pekoča majhna rdeča paprika, vendar je lahko tudi blag. Najpogosteje ga uporabljajo v Indiji. Čili je sestavina vseh ostrih začimbnih omak (čili, tabasco), ki jih dodajamo v razne omake le po kapljicah. Ljubitelji začinjenih jedi z njim začinjajo golaže, omake, juhe, mesni fondue in na žaru pečeno meso. Tipična jed, kjer čili ne sme manjkati, je "chilli con carne". Sveže plodove vlagajo v kis ali slanico ali pa jih sušijo in zmeljejo v čilijeve začimbne praške (cayene pepper, red pepper, chilli powder). Čili se najbolje dopolnjuje s koriandrom, ingverjem, baziliko in črnim poprom. Povezavo med čilijem in krvnim tlakom so raziskovali na Kitajskem in ugotovili, da kapsaicin, alkaloid, ki je v čiliju kriv za "pekoče", sprošča krvne žile. Kapsaicin namreč aktivira receptorje, ki obdajajo krvne žile, in poveča se nastajanje dušikovega oksida, molekule, ki žile varuje pred vnetjem in drugimi motnjami.