Marsikdo pa si zaradi prijetnega, sladkastega okusa za sproščanje in razvajanje po napornem dnevu privošči aromaterapijo z eteričnim oljem vanilije. Čeprav njegovi učinki na naše telo in duha še niso dovolj raziskani, pa naj bi vonj po vaniliji sproščal, pomirjal ter pomagal premagovati potrtost. V nekateri stari medicinski literaturi pa se vanilijo opisuje celo kot afrodiziak in kot sredstvo, ki pomaga pri vročici.

Vanilija spada k orhidejam, in sicer izhaja iz vrste, imenovane Vanilla planifolia. Prvotno vanilija izhaja iz Mehike, a raste tudi v nekaterih drugih deželah tropskega pasu. Tako danes za enega največjih svetovnih pridelovalcev te dišavne začimbne rastline velja Madagaskar. Vanilija je sicer ovijalka – ovija se okrog drevesnih debel, palice ali kakšne druge opore. Plodovi oziroma stroki vanilije so tisti, ki so bistvenega pomena, kajti v njih se nahaja tista značilna dišava, imenovana vanilin. Ker pa je plod rezultat oprašitve cveta, morajo tisti, ki se ukvarjajo z gojenjem vanilije, cvetove umetno in ročno opraševati, kajti belgijski botanik Morren je že leta nazaj ugotovil, da so lahko cvetovi vanilije naravno oprašeni le prek specifične čebele Melipone, ki živi v Mehiki. Umetno opraševanje pa je vse prej kot lahko naloga, kajti cvetove vanilije se oprašuje le tistih nekaj ur zgodaj zjutraj, ko posamezni cvetovi te rastline cvetijo. Neoplojeni cvetovi odmrejo in jih je treba odstraniti. Oplojeni cvetovi pa sčasoma rodijo stroke, v katerih so majhna, temna semena, iz katerih se potem z večstopenjskim in zapletenim postopkom pridobiva vanilijeva esenca. Pomembno je, da se stroki oberejo, ko so še zeleni oziroma ko začnejo le rahlo rumeneti na soncu. Tako kot opraševanje tudi obiranje strokov na plantažah vanilije poteka ročno.