Usodna sobota, 4. aprila 1970

V gozdu je ostalo še nekaj lesa in z ženo Marico sta se odločila, da bi ga bilo dobro pripeljati domov. Žal pa se je dobronamerno delo sprevrglo v pravo nočno moro. Ko je naložena drva želel odpeljati v dolino, mu je spodrsnilo in znašel se je pod vozom, zasut z drvmi. Žena Marica ga je izkopala izpod lesa in odhitela v vas po pomoč. Marjana ni pretirano bolelo, vendar ko je želel premakniti noge, tega ni zmogel. To mu je takoj dalo misliti, da je nekaj hudo narobe.

Prevoz v jeseniško bolnišnico in trenutek resnice

Marica pove, da je bilo soočenje z zdravnikovo diagnozo najbolj bridek trenutek v njenem življenju. Marjan ne bo nikoli več hodil. Spomni se, da je prvo noč prejokala, nato pa se je življenje počasi začelo postavljati na noge. Marjan je najprej pomislil, da bo celo življenje priklenjen na posteljo, zato se je z novico, da bo ostal v vozičkiu zelo hitro sprijaznil. Ko sta izvedela, da je žena noseča, je bilo veselje nepopisno in življenje je dobilo nov smisel. Še istega leta 14. novembra se jima je rodil sin Tone.

Rehabilitacija na Soči in športni vzpon

Na Soči se je kmalu vključil v športno društvo in začel trenirati atletiko ter košarko. Pri tem mu je veliko pomagal Peter Jakše, ki je vodil športne aktivnosti in je v Marjanu videl velik potencial. Tako se je Marjan že leta 1971 udeležil evropskega prvenstva na Dunaju. Takrat je ugotovil, da mu šport zelo veliko pomeni. To mu je dalo novih moči, volje in motivacije. Že naslednjega leta se je prvič udeležil olimpijskih iger v Münchnu, od koder so bili invalidi zaradi boljših pogojev premeščeni v Heidelberg.

Žena Marica je mešala malto, Marjan pa je hodil po tekmovanjih

Gospa Marica je drobna, a trdoživa ženska, ki se je morala v življenju spopasti z marsikatero težko preizkušnjo. Doma je bila nedograjena hiša, katero so ji pomagali postaviti "na noge" njeni in Marjanovi sorodniki. V hlevu je bila živina, za katero je bilo treba skrbeti, spomladi jo je čakal nepokošen travnik in druga kmečka opravila. Marjan je velikokrat prišel domov, zamenjal potovalko in že odšel na drugo tekmovanje. Marica se ni prav nič hudovala, bila je vesela, da je našel v življenju aktivnost, ki ga je izpolnjevala in vodila novim zmagam naproti.

Po štirih olimpijadah in bronasti medalji se je umaknil

Druga olimpijada, ki naj bi se je udeležil, je bila leta 1976 v Torontu v Kanadil. Takrat so bili prijavljeni tudi temnopolti tekmovalci iz Južnoafriške republike, ki pa naj ne bi smeli tekmovati zaradi rasne diskriminacije. Večina športnikov je takrat protestirala, saj so menili, da naj bi šport združeval, ne pa razdvajal ljudi. Te olimpijade se Marjan zaradi protestov ni udeležil. Naslednje OI za Marjana so bile leta 1980 v Moskvi. Ker pa Rusi niso želeli prevzeti organizacije nad paraolimpijci, se je za prireditev zavzela Nizozemska in olimpijske igre za invalide organizirala v Arnheimu. Tam je Marjan dobil bronasto medaljo v metu kopja. Leta 1984 bi morale paraolimpijske igre potekale v ZDA. Zaradi arhitektonskih ovir so tekmovalce na invalidskih vozičkih odklonili, organizacijo le-teh pa je potem prevzelo malo mestece Stokke Mandewile v Angliji. Tam je Marjan zopet blestel, saj je posegel po najvišjih odličjih in domov prinesel zlato medaljo v metu kopja in bronasto v suvanju krogle. Leta 1985 je dobil prestižno Blovdkovo plaketo, ki je eno najvišjih odličij, ki ga lahko prejme športnik pri nas. Marjan je videl veliko sveta in veliko nestrpnosti, ki je v takratnih časih spremljala invalide. Zadnje OI, ki se jih je udeležil, so potekale leta 1988 v Seulu, kjer je zasedel tretje mesto v metu kopja. Med vsem tem časom so športne aktivnosti opravile svoje in začela ga je boleti rama, zato se je vrhunskemu športu popolnoma odrekel.

Veliko veselje, v hiši so vnuki

Marjan in Marica z veseljem povesta, da so vnuki zdaj pravi zaklad, s katerimi preživljata prosti čas. Ne moreta prehvaliti svoje snahe Jožice, ki jim je vsem skupaj v veliko oporo. Najmlajša štiriletna Zala in šestletni Primož ne hodita v vrtec.  Desetletna Katja je vključena v folklorno skupino, s katero je prepotovala že dobršen del Slovenije, od športov pa jo zanima plezanje. Doma ni bilo le dvanajstletne Alenke, ki je prav tako zavzeta plezalka. Kljub katoliškemu prepričanju in trpkemu življenju se zna Marica še vedno poveseliti. V šali nam je povedala: "Peta božja zapoved pravi, spoštuj očeta in mater, da se podaljšajo tvoji dnevi na zemlji, ki ti jo daje gospod, tvoj Bog! Jaz pa pravim, spoštuj sina in snaho, da bo mir pri hiši!" in se hudomušno nasmeje.

Ena družina za vse

Še vedno imajo kmetijo z nekaj živine, za katero skrbijo mladi. Sin Tone je pravi garač, dopoldan dela v Iskri, popoldan pa skrbi za kmetijo. Otroški smeh se razlega na vsakem koraku. Marjanu se morda niso izpolnile želje, ki jih je imel pred nesrečo, pa vendar je živel in živi polno življenje. Poleg paraolimpijskih iger je bil na domala vseh evropskih in svetovnih prvenstvih, kjer je dosegal le najboljše rezultate. Videl in prepotoval je večji del sveta. Ob vprašanju, koliko medalj ima, nam ni znal niti približno odgovoriti. Odprl je ogromno „kartonasto“ škatlo, z eno roko segel vanjo, vendar so bile pretežke. Z obema rokama je komaj zajel ogromno število medalj, katerih tudi jaz nisem štela. S pomočjo svoje soproge in podpore cele družine so se tudi njemu uresničile sanje. Danes z veseljem pove, da se mu je kljub nesreči življenje obrnilo v pravo smer. Ima krasno družino in kup vnukov, ki mu krajšajo čas. Zdaj v mirnem okolju v Rovtah nad Podnartom, kjer imajo idilično hišo s pogledom od Stola do Karavank, uživa s svojo družino. Še vedno pa se rad udeleži športnih in drugih srečanj, da je v teku z časom in da dohaja svoje vnuke.