Kitajci liči gojijo že več kot tri tisočletja. Rdeče sadeže so cenili že kitajski cesarji, pozneje so kmetje z njimi celo plačevali davke, danes pa si jih izmenjujejo kot talismane ob prehodu na novo leto. Sadež jajčaste oblike ima grobo in krhko lupino, sladko-kislo meso znotraj pa je bele barve. V sredini je še razmeroma velika koščica. Liči lupimo kot jajce in jemo kot češnje. Čeprav je ob obiranju svetlo rdeče barve, pa ob prihodu v Evropo zaradi dolge poti pogosto potemni. Prav zaradi dolge poti in njihove občutljivosti ga veliko izvozijo tudi v obliki kompota ali marmelade.

Sicer pa Kitajci sveži liči uporabljajo za popestritev sadnih solat, sladic in slanih jedi, uživajo ga tudi v kombinaciji s perutnino in drugim mesom. Posušen sladek liči pa na jugovzhodu pogosto zamenja sladkor, še posebej pri sladkanju čajev.

Ker je liči subtropska rastlina, za uspevanje potrebuje visoke temperature in vlago, temperatura pa se tudi pozimi ne sme spustiti pod ledišče. Zelena drevesa, na katerih rastejo rdeči sadeži, zrastejo od 10 do 15 metrov visoko in vsako leto obrodijo več kot 200 kilogramov sadja. Plodovi rastejo v latih, v katerih skupaj visi okrog 30 ličijev. Drevo pa Azijci radi uporabljajo tudi za popestritev svojih vrtov, saj je tudi na prijetno na pogled. Danes poznamo več kot 100 vrst ličija, ki ga poleg jugovzhodne Azije pridelujejo tudi v Indiji, Južni Afriki, Avstraliji in ZDA.