Uspeti ni težko, le voljo moraš imeti

Tudi Sebastjanu nebo življenja kdaj prekrije temen oblak in se znajde na tleh, vendar se s problemi sooča in jih sproti rešuje. Pravi, da ga rešuje volja do življenja, do vsega lepega, do vsega, kar ima dušo, in prisega na iskrenost, poštenost, prijateljstvo ter razumevanje. Dela kot telefonist v eni od večjih tehničnih trgovin v Celju, piše pesmi, je član upravnega odbora ZEPS, podpredsednik literarnega foruma Biseri Savinje, povezuje prireditve in koncerte, dela na lokalnem radiu Goldi in poleg vsega je ekskluzivni voditelj koncertev pevke Tanje Žagar. Zavidanja vredni dosežki za slepega človeka.

Začrtana pot in realni cilji

Najbolj od vsega si želi, da bi lahko še naprej tako uspešno hodil po svoji poti. Radio mu je največji užitek, saj preko etra v živo zabava ljudi. Pravi, da je najlepše, ko občuti, da so ga vzeli za svojega, da ga imajo ljudje radi, da ga spremljajo, da vedo, kdaj je manjkal, in ga željno pričakujejo, da jih spet pozdravi. Večino teksta v eter govori na pamet in besed mu nikoli ne zmanjka. To so nagradne besedne igre, sprejem malih oglasov, kjer jih tehnik zapiše, Sebastjan pa jih sprejema in ponavlja na pamet. Za vremensko napoved, novice ali obvestila uporablja braillovo pisavo. Na nekem koncertu, ki ga je Sebastjan povezoval, je eden izmed gledalcev rekel njegovemu menedžerju. "Odlično je vodil, kaj takega še nisem doživel, le premalo stika z očmi s publiko je imel." In Miki Šarac mu je odgovoril: "Seveda ga ni imel, če je pa slep." Sebastjan to pove v smehu in na tako duhovit način, da smo se vsi prisotni pošteno nasmejali. V veliko veselje mu je, kadar ga povabijo tudi na druge prireditve, kot so poroke, rojstni dnevi in druge zabave.

Romantik z veliko dušo

Rad se razdaja in prisluhne ljudem, kar je dandanes že redkost. Meni namreč, da si ljudje vzamemo premalo časa drug za drugega. Želi ljubiti in biti ljubljen, želi si družino in ji dati tisto, kar nekoč ni bilo dano njemu. Verjame v idejo srečne družine, ki zna kljubovati težavam in si stati ob strani v dobrem in slabem. Kot vsak normalen človek si tudi Sebastjan neizmerno želi otroka ali več njih, saj jih nadvse obožuje. Žalosti ga le dejstvo, da so ljudje še vedno premalo ozaveščeni do slepih in poudarja, da so slepi drugačni le v tem, da ne vidijo. Pozna ogromno ljudi in pravi, da bi se nekateri lahko veliko naučili prav od ljudi s posebnimi potrebami, kajti njihovi čuti so še bolj izostreni in čustva še bolj intenzivna, čeprav jih velika večina tega sploh ne prizna. Brez dlake na jeziku pove, da je premalo ljudi, ki naj bi namesto svoje žalosti raje gojili optimizem in duhovitost ter s tem pomagali marsikateremu človeku, ki se znajde v težavah.

Ali bi rad videl?

"Seveda bi rad videl, vendar če mi je namenjeno, da ne bom in zato nekaterih stvari ne bom mogel početi, moram to sprejeti kot dejstvo. S slepoto se najlažje živi tako, da se z njo sprijazniš do te mere, da z njo normalno živiš in te ob tem ne ovira, utruja in ne ubija. Popolnoma pa se z njo tako ali tako ne sprijazniš nikoli."