V tem času je telovadila tudi na skrivaj, da bi definirala svoj trebuh in imela močno telo. ''Vedno sem bila najbolj športna in zdrava in tista, ki ima naravno vitko telo. Poznana sem bila kot 'mala Megs'. A takrat se nisem zavedala, da bom ta vzdevek pripeljala do ekstrema. Ko sem prišla z 18. leti v plesno šolo so stereotipi postali moja realnost in počasi sem zdrsnila v motnje hranjenja. Vsak dan sem plesala, prišla na vsak trening tehnike, koreografije, na vsak nastop in vajo. V mojem drugem letniku sem zaradi prevelikih pritiskov plesne šole in življenja v Londonu dobila anskioznost in depresijo.''

Poleg številnih treningov je jedla le še solate in opazila, da vse bolj izgublja telesno težo. Bolj kot je izgubljala kilograme, višja je bila njena samozavest. ''Za kosilo sem običajno pojedla malo riža, špinače in paličic zelene, za večerjo sem jedla solato. Da bi dobila beljakovine, sem uživala proteinske napitke. V četrtem letniku sem bila cenjena zaradi mojega videza in izgube telesne teže. Še vedno sem bila zelo mišičasta in definirana, a nisem imela več maščobe. V plesnem svetu sem bila videti zelo dobro, saj si lahko videl vse moje mišice na telesu – videti sem bila močna.''

A leta 2017 je Megan zapustila plesno šolo in količina njenega treninga se je močno zmanjšala. Posledično se je pričela zmanjševati njena mišična masa in Megan se je pričela kaznovati s tem, da je zmanjševala svoje obroke. ''Ker po baletni šoli nisem več tako telovadila, sem se počutila, da si ne zaslužim hrane. Postajala sem vse bolj koščena. Takrat so vsi postali zaskrbljeni.''

Kmalu je pričela delati kot asistentka učiteljici baleta in da bi nadomestila zamujeni trening, je vsak dan hodila do blatene šole in uživala le še kofeinske napitke in malo hrane. ''Spila sem po devet skodelic kave na dan. Moj močan strah pred hrano je postal fobija in prenehala sem se družiti z drugimi, ker sem se bala kalroij iz hrane in pijače. Poleg tega mi je druženje vzelo čas in nisem mogla dovolj telovaditi. Ko sem pričela delati v šoli, mi je preskakovalo srce, velikokrat sem imela občutek, da bom izgubila zavest. Ko sem nekoč prišla domov za vikend in sem imela le še 36 kilogramov, je moj oče jokal, ker je videl, kako malo me je skupaj. Ko me je pobral na postaji, je bil šokiran, kako suhe noge imam, kako upadel obraz imam in sivo kožo.''

Takrat je vedela, da mora nekaj spremeniti. Šla je v bolnico, kjer je bila sprva pacientka od zunaj, nato pa so jo sprejeli v bolnišnici, saj njeno zdravljenje ni bilo uspešno. ''Ponudili so mi dnevno oskrbo, ki je trajala pet dni na teden in imela sem na voljo obroke in skupinsko terapijo. Tam je bilo odlično osebje, kjer sem imela ves čas na voljo svetovalce, sestre, prehranse svetovalce, terapevte in psihoterapevte. Odkrila sem, da sem ustvarila vsa ta pravila okoli prehranjevanja in da nisem mogla prekiniti cikla, a sedaj vidim, da vse lahko jem v zmerni količini. Kar se tiče vadbe, mi je nogomet res pomagal, ker je spremenil mojo perspektivo. Priključila sem se ekipi, ko sem lahko telovadila in naučila sem se, kako delati v skupini in kako ohranjati vadbo zmerno. Spoznala sem, da videz izklesanega telesa ni vzdržen in da zato nisem boljša oseba. Pred tem se nisem nikoli znala potegniti zase, sedaj pa se znam, saj vem, da sem ravno tako pomembna kot drugi in da ne potrebujem motnje hranjenja, da bi bila kaj posebnega.''

Odkrila pa je tudi, da se motnje hranjenja v resnici ne vrtijo okoli teže. ''Ja, ustrezam tipičnemu stereotipu anoreksije, a pomembna je miselna naravnanost. Ljudje se morajo izobraziti, da lahko podprejo druge. Gre za način razmišljanja, hrana in telesna teža sta samo simptoma, ki kažeta na to, kako močno nadzoruješ notranje glasove. Anoreksijo sem vedno videla kot nekaj, kar me nadzoruje od znotraj. Vedno sem ji rekla demon.''