Lisa se z rakom spopada vse od svojega 30. rojstnega dne. Aprila leta 2012 so ji prvič diagnosticirali redkega raka želodca in takoj je šla na zdravljenje. Novembra so ji povedali, da je raka premagala. A septembra 2013 je prejela grozljvi novico. Rak se je vrnil. Naslednjih nekaj mesecev se je borila za življenje in prestala številna zdravljenja. Žal so ji lahko samo še podaljševali življenje. Danes ima že okoli 30 tumorjev v trebuhu in medenici, zdravniki pa so ji napovedali samo še nekaj tednov, največ nekaj mesecev življenja. S sevanjem, ki ga trenutno prestaja, ji skušajo podaljšati življenje. Na smrt ni pripravljena, pravi.

V času zdravljenja je pričela pisati tudi svoj blog in že v nekaj prejšnjih objavah je spregovorila o umiranju. Dejala je, da se morda sliši grozno, a da si želi, da bi nekdo umrl z njo. ''V resnici si želim, da bi nekdo umrl z mano. Vem, da se to sliši grozno, a zavraga saj ženska niti na stranišče ne more sama. Zakaj je potem tako narobe, da si želim, da bi nekdo umrl z mano? Hrepenim po duševnem miru, ki sem ga nekoč imela. Ne pravim, da sem izgubila upanje, a pravim le, da moj verski GPS že nekaj časa ni doživel posodobitve, ki bi me vrnila nazaj na pravo pot in mi dala upanje, da bom nekega dne znova združena s svojimi najdražjimi.'' Spregovorila je tudi o tem, kako zavida starejšim ženskam, ki so dobile priložnost doživeti dolgo življenje in ustvariti lepe spomine. ''Ko sedim v čakalnici priklopljena na vse cevke, ki v moje telo dovajajo življenjski sok v obliki protibolečinskih zdravil in mi na čelu piše paliativna oskrba, opazujem 90-letno žensko, ki sedi nasproti mene in se pritožuje nad katetrom. Ne morem si pomagati, da ne bi pomislila: 'Bodi raje hvaležna, da si prišla do sem. Ti si ena tistih srečnic, ki ji je bilo dano tako dolgo živeti.' Vem, da ne bi smela tega pomisliti, a taka situacija te pripelje na najbolj temna mesta. Enostavno gre za to, da sem zaljubljena v življenje in dejstvo, da bom umrla pomeni, da mi bo odvzeta moja največja ljubezen.''