Naš imunski sistem deluje ves čas in nas varuje pred različnimi škodljivimi vdori virusov, bakterij in drugih vsiljivcev. A včasih po nesreči prične napadati tudi zdrave telesne celice, saj jih zamenja za vsiljivce. Stanja, kot so lupus, Hashimotov tiroiditis, Gravesova bolezen, luskavica, multipla skleroza so različne bolezni, ki jih lahko izzove napačen odziv našega imunskega sistema.

Kljub vsemu imajo nekaj skupnih znakov. Močna utrujenost je pogost znak avtoimunskih bolezni. ''Gre za tako močno utrujenost, da nam skoraj onemogoča normalno delovanje,'' je za Health.com povedala predsednica Ameriškega združenja za avtoimunske bolezni Virginia T. Ladd. Diagnosticiranje avtoimunskih bolezni je lahko zapletena stvar. Krvni test lahko pogleda protitelesa in lahko pokaže pozitivne rezultate, čeprav se nekdo ne spopada z avtoimunsko boleznijo. Testiranje prav tako ne razkrije vedno problema, vsaj ne na začetku bolezni. ''Včasih je treba nekaj časa spremljati pacienta in opazovati, kako se bolezen razvija.''

Simptomi se pogosto pojavijo in nato znova izginejo, zato je bolezen pogosto težko pravočasno odkriti, razen če vaš zdravnik že dobro ve, da imate v družini avtoimunske bolezni. Kako se ljudje spopadejo z avtoimunsko boleznijo, je običajno odvisno, za katero avtoimunsko bolezen gre, kako močna je in od drugih dejavnikov. Blag lupus lahko denimo privede do periodičnih simptomov, kot so izbruh kožnih izpuščajev, bolečine v sklepih, utrujenost, lahko pa je povezan z veliko bolj agresivnimi težavami in prizadene srce, pljuča, ledvica ali možgane.

Tudi zdravljenje avtoimunske bolezni je odvisno od stanja. Za zmanjševanje imunskega odziva se pogosto uporabljajo kortikosteroidi in imunosupresanti. Zdravila, ki zdravijo tarčno in se osredotočajo na celice in beljakovine, ki povzročajo vnetja lahko pomagajo preprečiti resne poškodbe sklepov in organov.

Ključ življenja z avtoimunsko boleznijo je, da poslušamo svoje telo, pojasnjuje Laddova. ''Počivajte, ko potrebujete počitek. Prisluhnite si. Uravnajte stres. Bodite pozorni na okoljske dejavnike, ki sprožijo simptome. Bolj kot vse ostalo pa je pomembno, da ste svoj najboljši zagovornik, ko se izkaže, da potrebujete podporo, kar pomeni tudi, da nismo žrtve bolezni.''

Tu je nekaj pogostih avtoimunskih bolezni, ki jih ženske morajo poznati:

1. Lupus

Lupus napade kožo, sklepe, krvne žile in/ali notranje organe, tako da povzroča vnetja. Lupus se pogosteje pojavlja pri ženskah kot pri moških, še posebej se pojavi pogosto pri ženskah v rodni dobi. Lupus se lahko pokaže na najrazličnejše načine in lahko prizadane različne organe. Najpogostejši prepoznavni znak je izpuščaj v obliki metulja preko lic in nosu. Drugi simptomi so še utrujenost, bolečine, otekanje sklepov, izpuščaji na koži, ki je izpostavljena soncu, vročina. Povzroči lahko slabokrvnost in otekanje rok, nog, področja okoli oči. Pojavijo se lahko tudi bolečina med dihanjem, izguba las, ustne razjede, prsti pa hitro na mrazu postanejo beli ali pomodreli.

Lupus lahko sprožijo genski, hormonski in okoljski dejavniki. Potencialni sprožilci so dolgotrajna utrujenost, stres, okužbe, izpostavljenost ultravijoličnim žarkom, jemanje določenih zdravil, penicilin ali drugi antibiotiki.

Zdravljenje se osredotoča na blaženje bolečine in vnetij s protivnetnimi zdravili. Nekaterim bolnikom zdravniki predpišejo še kortikosteroide, da bi ublažili vnetja ali antimalarijska zdravila za zmanjšanje proizvodnje protiteles.

2. Luskavica

Obstaja več tipov luskavice, najpogostejši tip se imenuje luskavica v plagih, ki povzroča rdečo in vneto kožo, ki jo prekrivajo srebrne luske. Luskavica lahko srbi in povzroča oteklino kože. Najpogosteje se pojavi na področju komolca, kolen, lasišča in spodnjega dela hrbta. Nekateri tipi se pokažejo na dlaneh, nogah, pazduhi ali okoli genitalij.

Luskavica je dedna bolezen, a če imamo gen luskavice, še ne pomeni, da bomo zboleli. Okoljski dejavniki, kot so stres, poškodbe, okužbe in določena zdravila, lahko poslabšajo simptome.

Topična mazila so predpisana za blago do zmerno luskavico. Nekateri ljudje uporabljajo svetlobno terapijo za upočasnitev rasti celic na koži. Zmerna do resna luskavica ali zelo razširjena luskavica pa se lahko zdravi z oralno terapijo ali z injekcijami.

3. Hashimotov tiroiditis

Včasih telo napačno prične proizvajati protitelesa, ki napadajo lastno ščitnico. Žlezo z notranjim izločanjem, ki leži v na sprednjem delu vratu v obliki metulja. Takrat ščitnica postane kronično vneta in ne more več proizvesti zadostne količine hormona, ki nadzoruje presnovo. Hashimotov tiroiditis je najpogostejša oblika hipotiroidizma - premalo delujoče ščitnice, ki osemkrat pogosteje prizadene ženske. Najpogosteje se pojavi med 40 in 60. letom in je dedna bolezen. Natančen vzrok sicer ni znan, a verjetno gre za določeno kombinacijo genetike in okoljskih sprožilcev. Prekomeren vnos joda iz hrane, kot so morske alge, morske ribe in mlečni izdelki, lahko poslabšajo stanje pri ljudeh s to avtoimunsko boleznijo.

Simptomi premalo delujoče ščitnice so utrujenost, pridobivanje telesne teže, zaprtje, povečana občutljivost na mraz, suha koža, depresija in bolečine v mišicah. Tudi ščitnica sama se lahko poveča.

Ljudje z diagnosticirano boleznijo Hashimotov tiroiditis lahko jemljejo sintetične ščitnične hormone ali se pogovorijo s svojim zdravnikom o vnosu joda.

4. Gravesova bolezen

Ta avtoimunska bolezen prav tako napade ščitnico, a namesto da uničuje ščitnične celice, vodi do prekomernega delovanja ščitnice, zaradi česar žleza proizvede več ščitničnih hormonov. Preveč ščitničnih hormonov v telesu lahko vodi do pospešenega bitja srca, živčnosti, razdraženosti, nervoznosti, nenehnega premikanja črevesja, izgube telesne teže in težav s spanjem. Številni ljudje z Gravesovo boleznijo imajo tudi težave z očmi, kot je otekanje oči ali izbuljenost oči. Manj pogosto lahko bolezen povzroči rdečico in zadebeljenost kože na spodnjem delu nog ali na stopalih.

Gravesova bolezen je najpogostejši vzrok prekomerno delujoče ščitnice in osemkrat pogosteje prizadane ženske kot moške.

Kaj jo povzroča, ni natanko znano. Najverjetneje kombinacija genov, hormonov in okoljskih dejavnikov, vključno s stresom, nosečnostjo in infekcijami.

Paciente običajno zdravijo s protiščitničnimi zdravili, s katerimi le nadzorujejo bolezen in je ne zdravijo. Če zdravljenje ne učinkuje, lahko delno uničijo ščitnico z operacijo ali radioaktivnim jodom.