Kdaj lahko govorimo o zlorabi alkohola?

Diagnostično govorimo o motnji zaradi uživanja alkohola v dveh sklopih težav: kot škodljiva raba in kot bolezen odvisnosti oz. zasvojenosti. Škodljiva raba se nanaša na vzorec pitja, ki že ima posledice za zdravje posameznika, tako v telesnem in psihološkem kot tudi v socialnem funkcioniranju posameznika. Na drugi strani spektra pa imamo sindrom odvisnosti od alkohola. Tako ena kot druga se definirata glede na vsebino in resnost posledic, ki jih zloraba alkohola prinese. 

Kakšni so torej simptomi in znaki alkoholizma? 

Pri odvisnosti na nek način lahko govorimo o več sklopih simptomov, ki so diagnostični kriteriji. Nekatere simptome lahko ljudje oz. bolniki že sami pri sebi zelo dobro prepoznajo. Opazijo predvsem toleranco, se pravi potrebujejo vedno večje količine alkohola kot prej, da dosežejo želeni učinek, na drugi strani pa zelo dobro pri sebi lahko prepoznajo tudi simptome odtegnitve, kadar alkohola ni na voljo. Bolniki velikokrat prepoznajo željo in hrepenenje po učinkih omame. Lahko se pojavijo težave na področju telesnega zdravja, ki jih bolniki ne povežejo z zlorabo alkohola. Težave se lahko izrazijo na vseh organskih sistemih – težave s prebavili, glavoboli, sladkorne bolezni, kasneje pa tudi že težave z jetri, s spremenjeno kostno gostoto in s srčno žilnimi boleznimi. Drugi del težav pa se kaže na psihičnemu zdravju, denimo spremembah v razpoloženju in vedenju, lahko nastopi tudi psihoza. 

Lahko govorimo tudi o slabšem, že prej omenjenem, socialnem funkcioniranju posameznika, ki je posledica zlorabe alkohola? 

En kriterij bolezni odvisnosti je vsekakor postopno zmanjševanje interesov, se pravi, vedno manj stvari človeka zanima in vedno več časa zahteva raba alkohola, pri tem pa se vse vrti okoli tega. Od pridobivanja alkohola, do uživanja alkohola, do prebolevanja posledic, do tega, da si oseba spet pridobi čas, da vse skupaj ponovi. Časa za vse ostalo je tako vedno manj. Hkrati pa oseba nadaljuje uživanje alkohola kljub zavedanju, da že ima negativne posledice.

Kako lahko kot posamezniki prepoznamo simptome alkoholizma?

Ljudje smo od nekdaj vpeti v sisteme. Nihče ne živi na nekem odročnem otoku. Kakršne koli spremembe v počutju ali vedenju posameznika, v tem primeru bolnika, zagotovo vplivajo predvsem na tiste, ki so mu najbližje. Najprej so tu družinski člani, potem pa krog prijateljev in tudi sodelavcev. Po definiciji smo prilagodljiva bitja. Alkohol je legalna droga in zaradi svojega načina delovanja zahteva nekoliko več časa, da pokaže posledice, to pomeni, da se lahko tudi okolica nehote in nevede prilagaja na spremembe in marsikdaj ljudje niso niti pozorni. 

Verjetno pri tem najbolj trpi družina alkoholika? 

To je bolezen, ki poleg bolnika prizadene predvsem najbližje. Zato je v programih zdravljenja smiselno pritegniti svojce k sodelovanju, program je tudi tako organiziran, da enkrat na teden povabimo svojce oz. predlagamo pacientom, da povabijo svoje najbližje – naj si bo to partner, starši ali drugi. Da imajo tako tudi svojci priložnost, da vidijo, kaj počnemo v programu, kot tudi da mi kot ustanova in strokovnjaki, ki delamo s pacienti z zasvojenostjo, vidimo, kako je vedenje posameznika vplivalo na družino, kakšni so odnosi. Na drugi strani pa je pomembno, tako za svojce kot tudi za paciente, da se imajo priložnost naučiti komunikacije, ustreznega načina za obvladovanje čustvenih stanj, da ne gre več po nekih starih vzorcih in da nekako vzpostavijo nove temelje za medsebojne odnose. 

Bi rekli, da so k alkoholizmu z vidika genetike ali pa vidika nekih vzorcev bolj nagnjeni tisti, ki so imeli že v svoji družini izkušnjo z alkoholizmom? 

Genetika je pri tej bolezni zelo pomembna. Po nekih študijah v več kot 60 %. Vendar je treba poudariti, da gre za tako imenovano 'genetsko ranljivost'. Ali se bo ta tekom življenja izrazila ali ne, pa je odvisno od številnih faktorjev in dejavnikov. Genetika je torej pomembna, ni pa seveda zadosten pogoj, da se bolezen izrazi. To, ali nekdo 'da priložnost genetiki', če se tako izrazim, je odvisno od načina odraščanja tekom življenja. Iz tega zornega kota, naj si bo z vidika okolja ali nekih vzorcev, odraščanje v alkoholni družini, kjer so bila prisotna odvisniška vedenja, alkohol ali pa kakšna druga substanca, zagotovo vpliva na to, kakšne vzorce oseba pridobi in s kakšnimi 'napotki' vstopi v odraslo življenje.

Lahko posledično trdiva, da so vzorci delovanja pomembni? 

Če je bil tekom odraščanja odvisniški način nekaj, kar je bilo normalno v družini, je toliko bolj verjetno, da se bo tudi odrasla oseba, ko bo v življenju naletela na izzive, odzvala s podobnim načinom soočanja s problemi. Nikoli nisem spoznala pacienta, ki bi tako rekoč hotel biti odvisen od alkohola samo zato, da bi videl, kako je, ko imaš z njim težave. Vedno je nekaj v ozadju. Dokler pa se ne vzpostavi kontrola nad odvisniškim vedenjem, je nemogoče zares ustrezno nasloviti tisto, kar je zadaj. 

Koliko obravnav v povprečju potrebujejo pacienti za 'ozdravitev'?

Odvisnost od alkohola velja za kronično nenalezljivo bolezen. Za vse tovrstne bolezni velja, da lahko tečejo v ciklih. Pri nekaterih gre lahko za enkratno epizodo, pri drugih se lahko ponavlja. Podoben princip velja za vse kronične bolezni – od sladkorne do astme. Študije, ki so bile opravljene na različnih koncih sveta, so pokazale enake rezultate. V povprečju pacienti potrebujejo tri intenzivne obravnave, da se lahko vzpostavi neka dolgoročna abstinenca. Pokazalo se je tudi, da vsaka intervencija v smislu zdravljenja odvisnosti nekaj pusti – tudi če čez čas oseba ponovno začne piti, vendarle ne govorimo o istem stanju kot pri nekom, ki nikoli ni bil obravnavan. Vsaka intervencija pusti nek zapis v možganih. Naslednja stvar, ki se je v študijah pokazala, je ta, da ko nekdo konča ustrezno obliko zdravljenja odvisnosti, pri tem ne štejemo tega, da se gre nekdo nekam samo streznit, ampak da je ustrezna terapija, je pomembno nadaljnje delo na sebi. Če taka oseba nadaljuje delo, v smislu, da obiskuje denimo klub anonimnih alkoholikov, individualna terapevtska srečanja, obravnavo v družini, karkoli, da se ta rehabilitacija nadaljuje v kakršni koli organizirani obliki, večja je verjetnost, da bodo dlje časa ostali trezni.

V kolikšni meri lahko govorimo o povratnikih – koliko bolnikov, ki preneha piti, čez čas ponovno poseže po alkoholu?

Študija, ki je bila izvedena na našem vzorcu in je vključevala nekaj več kot 300 pacientov, je pokazala, da je osem desetin tistih pacientov, ki so v dveh letih opustili delo na sebi, denimo niso obiskovali omenjenih srečanj, ponovno začelo piti znotraj teh dveh let. Nasprotno pa je osem desetin tistih, ki so tovrstna srečanja obiskovali, ostalo treznih po dveh letih. 

Kakšen pa je pri tem ekonomski vidik zdravljenja alkoholizma? 

Če je nekdo vsaj pol leta po zdravljenju trezen, povrne ves denar, ki je bil vložen v program zdravljenja. Vsi ti pacienti se potem vrnejo v službe, plačujejo davke in ne hodijo po urgentnih ali drugih zdravstvenih oddelkih, ni tudi težav s kriminaliteto. Ekonomsko gledano je torej zdravljenje odvisnosti tako rekoč ena najboljših investicij.

Če se smem v povezavi s tem navezati ponovno na družinsko dinamiko, o kateri sva govorili prej, verjetno tudi pri tem velik pomen predstavlja družina oz. okolje, v katerem se človek nahaja?

Kar so študije na to temo pokazale, je to, da 50 % otrok iz odvisniških družin postane odvisnih, torej gredo po poti svojih staršev, ostala polovica pa ne. Genetsko so torej enako obremenjeni. Tukaj imamo še študije dvojčkov, ki so odraščali v različnih družinah in ne pri svojih starših, kjer so ugotovili enako – polovica je imela tudi sama probleme, druga polovica pa ne. Genetika je pomembna, a tukaj ni govora o genetiki, kot je denimo podedovana barva oči ali las, kjer lahko praktično natančno izračunamo na podlagi genov staršev, kakšen bo otrok. Tukaj je tako imenovana 'biološka ranljivost' najboljši izraz. Ali se imajo tovrstni geni priložnost izraziti, je odvisno od številnih dejavnikov. 

Kakšne posledice imajo otroci alkoholika – lahko govorimo o razlikah, če je bolnik mati ali pa na drugi strani oče? 

Z vidika nekih kulturoloških pravil in z vidika psiholoških vzorcev, predvsem oblikovanja občutka varnosti in navezovalnih odnosov, imajo matere še vedno zelo pomembno vlogo pri zgodnjem čustvenem odraščanju. Tisto, kar vidimo mi, je, da kadar je govora o materah, ki imajo težave z alkoholom, večinoma otroci velikokrat mnogo bolj zamerijo njim kot očetom. Ta zamera je tista, pri kateri lahko govorimo, da zelo oblikuje njihov odnos do substance, lastnih navezovalnih odnosov s svojim partnerjem, otroki, navsezadnje z življenjem na sploh. Tukaj je vsekakor še vedno prisotna neka tradicionalna vloga matere, ki je tista, ki v prvih letih najbolj poskrbi za otroka z vidika čustvene zadovoljitve in zaščite. 

Če se dotakneva še družinskih vlog – kakšno je funkcioniranje take družine? 

Ne glede na to, ali imamo odvisniško vedenje pri materi ali očetu, če sta se slednja sposobna ustrezno dogovarjati in komunicirati v starševski vlogi, bolezen praktično nima posledic na naslednji generaciji. Kar se pa seveda ne zgodi pogosto, ker pri katerih koli odvisniških vedenjih navadno takšen starš popusti pri svoji vlogi, drugi pa nase prevzame dodatne obveznosti. Spremenijo se torej vsi vzorci funkcioniranja znotraj družine, kar se pozna na naslednjih generacijah, ne glede na to, ali je govora o zasvojeni materi ali očetu, ki ima odvisniško vedenje. Na eni strani lahko govoriva o družinah, ki so funkcionalne, se pravi, v družini vsi obdržijo neke svoje vloge, ki so bile zadane, kljub odvisniškemu vedenju. Imamo pa seveda disfunkcionalne družine, kjer temu ni tako. Pri teh družinah je pa tako, kot je povedal že Tolstoj: vsaka srečna družina je enaka, vsaka nesrečna družina pa je nesrečna na svoj način. Tukaj lahko še poudariva, da otroci, ki odraščajo v družini, kjer je eden od staršev ali celo oba alkoholik, bistveno hitreje odraščajo, kot bi sicer, v nekaterih svojih pogledih in v nekaterih funkcijah pa lahko nazadujejo od svojih vrstnikov. 

Prej sva govorili o tem, kaj privede do alkoholizma, nisva pa se še dotaknili načinov delovanja. Imajo alkoholiki točno določene načine in sistem delovanja oz. karakterja ali značilnosti? Lahko govoriva denimo o čustveni labilnosti?

Veliko raziskav je bilo narejenih prav v to smer, pa pravzaprav niso imele enostranskih rezultatov. Tisto, kar lahko trdimo in kar je značilno za odvisnost od alkohola in druge odvisnosti, je ogromna heterogenost. To je bistveno. Dva pacienta, ki imata isto diagnozo, si nista enaka. Definicija bolezni je takšna, da morajo biti za diagnozo izpolnjeni vsaj trije od sedmih diagnostičnih kriterijev v zadnjih dvanajstih mesecih. Že matematično gledano lahko govoriva o veliko različnih kombinacijah. Heterogenost velja ne samo za odvisnost, temveč tudi za bolnike, okolico in osebno zgodovino. Govoriva pa lahko o določenih lastnostih, ki so izrazite pri skoraj vseh – različne oblike neprilagojenih vedenj, krivda, stigma, skrivanje in neko neustrezno prevzemanje oz. opuščanje vlog. 

Menite, da je okoli alkoholizma ali pa vsaj zdravljenju le tega še vedno prisotna stigma? 

V naši družbi je odnos do alkohola zelo dopuščajoč. Navsezadnje ni situacije v življenju, ki ne bi bila vezana na rabo alkohola, na drugi strani pa je zelo stigmatizirano, če ima nekdo težave z alkoholom. To, da se nekdo napije, je seveda v redu, ker se lahko vsem zgodi, vsi skušajo pri tem stanju pomagati, vsi te tudi razumejo. Če pa to postane nek vzorec in pokazatelj neke bolezni, potem pa je to čisto nekaj drugega in so lahko ljudje celo izločeni iz družbenega okolja od istih ljudi, s katerimi so prej popivali. V naši družbi je marsikje še vedno prisotno napačno mišljenje, da gre pri alkoholizmu za neko napako v značaju posameznika, in ne za bolezen, in spet smo pri skrajnostih. To seveda spet vpliva na družino in na njeno dinamiko. 

Slovenska družba je zelo tolerantna do alkohola. Gre pri tem za pretirano tolerantnost v celi družbi ali je govora o čem drugem? 

Pravni status alkohola je, da je legalna substanca. Ena glavnih posledic so številna dvojna sporočila. Kulturološko je alkohol zelo vpet v našo družbo, imamo ga na vsakem koraku, na drugi strani pa oseba praktično ne sme imeti težav z alkoholom. Če sva konkretni, ni dovolj, da samo govorimo o tem. Kljub nasprotnemu pričakovanju se je denimo izkazalo, da to, da splošna populacija ve več o odvisnosti od alkohola in posledicah, ki jih ta prinaša, to nujno ne vpliva na zmanjšanje stigme oz. jo celo povečuje. Delati samo na tem, da ljudje vedo več o samem alkoholu, ni dovolj, prav to se je izkazalo kot neučinkovito.

Kaj pa bi pomagalo? 

Tisto, kar pomaga, je na eni strani pot z vrha navzdol – zakonski ukrepi glede oglaševanja, dostopnosti, obdavčitve …, kamor sodi tudi naš zakon o zmanjševanju dostopnosti alkohola. To se je izkazalo v drugih državah kot učinkovita politika. Potem pa je tu še pot od spodaj navzgor – preventivni programi, ki so dostopni že pri otrocih, šolarjih, dijakih, delo s celotno družino, kar navsezadnje vpliva na celotno družbo. Samo vedenje o tem, da alkohol ni v redu, ne zadošča. 

Bi radi še sami kaj dodali, kar nama v celoti morda ni uspelo zajeti?

Na eni strani sva precej časa govorili o sami odvisnosti od alkohola, a že sama škodljiva raba je lahko problematična in je lahko podlaga za zdravljenje, četudi še ni govora o odvisnosti. Sploh, ko je govora o manj ugodnih osebnostnih lastnosti pri posamezniku, lahko že škodljiva raba alkohola prispeva k slabši funkcionalnosti posameznika. Skoraj vsi vemo, kakšne so meje za zdravje relativno manj tveganega pitja, a te veljajo za zdravega človeka. Kaj to pomeni v praksi? Če imam jaz pred seboj neko osebo, ne morem po ničemer vedeti, ali ta spada v skupino tistih, ki ne bo imela posledic zaradi pitja alkohola, ali med tiste, ki so v tvegani skupini. Se pravi, vsako  'svetovanje' o zdravem uživanju alkohola je strokovna napaka. Z vidika osveščanja populacije je v naši, mokri kulturi, smiselna razmejitev med problematično rabo alkohola in relativno manj tveganim vedenjem, ni pa te količine alkohola, ki bi bila zdrava.