Kako ste zboleli za sladkorno boleznijo?

Sladkorno bolezen sem prav gotovo podedovala po mami. V njeni družini so bili namreč hudi sladkorni bolniki, mamin stric je na primer zaradi sladkorne bolezni celo oslepel, vendar pa te bolezni takrat še niso zdravili, ker je niso niti tako dobro poznali. Tako da je v bistvu bolezen mama podedovala po starših in stricu, jaz pa po njej. Sama pa sem sicer za sladkorno bolezen tipa 2 zbolela, ko sem bila še ravnateljica na Osnovni šoli Majde Vrhovnik. Tista leta, na šoli sem delala kar 18 let, so bila zame namreč zelo stresna, to pa je zagotovo pripomoglo k temu, da sem zbolela prej, kot bi sicer. Dela je bilo veliko, sama pa tudi nisem bila navajena jesti zajtrka. Tako sem po prihodu v službo najprej spila kavo, potem delala in velikokrat pozabila tudi na malico. Tudi nepravilna prehrana je prispevala k hitrejšemu pojavu bolezni.

Ko sem zbolela, sem si najprej uredila prehrano in postala zelo samodisciplinirana, saj sem vedela, da je to zelo pomembno, poleg tega pa sem resnično spremenila življenjski slog. Shujšala sem osem kilogramov in začela jesti pet obrokov na dan. Za zajtrk, ki sem ga pojedla takoj, ko sem prišla v službo, sem si privoščila vsaj košček črnega kruha z margarino ali medom in skodelico mleka, potem sem vsak dan pojedla lahko malico, sadje ali jogurt, da mi sladkor ni preveč upadel, močno kosilo, lahko popoldansko malico in lahko večerjo, kar še danes upoštevam. Res pa je, da večerje zdaj velikokrat sploh ne jem, ker imam potem zjutraj čudovito raven krvnega sladkorja, ne previsokega in ne prenizkega, ter mirno spim celo noč.

Vam je dejstvo, da je bila sladkorni bolnik tudi vaša mama, kaj pomagalo?

V bistvu je. Mama je sladkorno bolezen namreč dobila, ko sem bila že na učiteljišču. Takrat sem z njo mnogokrat hodila na polikliniko na preglede, kamor danes hodim tudi sama. Poleg tega sem za mojo mamo, ko je zbolela, hodila na tečaje, kjer so učili, kako kuhati in sem potem mami svetovala, kaj naj je in kako naj je.

Kakšno prehrano uživate danes?

Pri prehrani zelo pazim. Ne jem več nobenega belega kruha in testenin, odkar je moža pred desetimi leti kap, pa ne kuham več niti goveje juhe, ker ima ogromno maščob. Ne pripravljam več ocvrtega krompirčka, ki ga je prej mož oboževal, temveč krompir v kosih, ki je brez maščobe, ali pa pire krompir, v katerega dam zelo malo maščobe. Poleg tega kuham predvsem zelenjavne juhe, še posebej cvetačno in korenčkovo, pojem veliko solate, pozimi pa zelja, repe in fižola. Velikokrat pripravim tudi ajdovo kašo in ajdove žgance, skratka živim zdravo kmečko življenje. Od mesa kuham v glavnem purana in piščanca ali pa pripravim res kakšno pusto govedino v golažu, ki ga mož obožuje. Pa tudi na jedi na žlico smo se navadili. Sedaj sem vložila tudi 45 kozarcev korenja, ki sem ga pridelala na svoji njivi. Po receptu moje tašče ga najprej očistim, potem ga mož zmelje v multipraktiku, nato dodam peteršilj, por, zeleno in drugo zelenjavo, ki jo imam na vrtu, vse to nasekljam, mož pa zatem vse to premeša in soli. Skupaj mešanico vloživa v kozarce, povrh pa prelijeva z oljem, da se zelenjava ne pokvari. To imam potem v hladilniku namesto jušne zasnove in dodajam v vse juhice in omake. Še vedno pa rada pečem potice in zavitke, a sebi vedno pripravim takšne, ki ne vsebujejo sladkorja. Poleg tega pa moram poudariti še, da sladkorni bolniki ne smemo nikamor, ne da bi imeli s sabo nekaj za pojest. Sladkor namreč zelo hitro pade, če ne bi imela nič s sabo, bi padla v diabetično komo. Zato imam s seboj v torbici vedno kakšno čokoladico.

Kaj pa gibanje?

Vsakodnevna rekreacija in spreminjanje klime sta zelo pomembna. Zato se, če je le mogoče, vsak vikend odpravim na morje. Zdaj, ko sem med vikendi zasedena, grem na morje v začetku tedna. Tam imam svojo štirikilometrsko turo, na kateri tečem ali hitro hodim, mož pa kolesari. Ko nisem na morju, se velikokrat odpravim tudi na vikend na Blečjem vrhu, kjer imam prav tako svojo štirikilometrsko pot. Če sem pa doma, v Grosupljem, se vsak dan odpravim na Slivnico. Včasih sem hodila zelo zgodaj zjutraj. Vstajala sem ob pol šestih, skupaj prijateljicami, sedaj pa ne hodim več rada po temi, ker sem na makadamu že večkrat padla, kolegica pa si je dvakrat zlomila nogo. Zdaj se odpravim raje po kosilu, okoli štirih ali petih in pot opravim v rahlem teku ali hitri hoji. Če pa ne morem početi nič od tega, nisem na morju, vikendu ali pa je slabo vreme, se zvečer pred televizijo usedem na sobno kolo in prekolesarim pet kilometrov. Tudi na sobnem kolesu se zelo prepotim, potem pa 'nateram' na kolo tudi moža.

Je pomembna tudi podpora družine?

Pri sladkorni bolezni je zelo pomembno, kakšnega partnerja imaš. Že moj oče se je zelo zavedal, da je mama bolna in je zato imel ob postelji vedno pripravljen sladkor, da bi ga dal mami, če bi slučajno padla v diabetično komo. Tudi sama imam krasnega moža, ki me vedno spremlja, skrbi, da se pravilno hranim, mi pomaga in bdi nad mano. Pomemben pa ni le razumevajoči partner, temveč tudi otroci in cela družina.

Kako se je pri vas razvijala sladkorna bolezen?

Kot sem že povedala, jaz nisem bila nikoli žejna, so mi pa pred približno15 leti težave začela delati suha usta in začela sem hujšati. Takrat sem takoj odšla na zdravniški pregled, saj sem vedela, da sem po mami nagnjena k sladkorni bolezni. Prvi test je pokazal, da še nisem pravi sladkorni bolnik, ampak da hodim po robu. Takrat sem začela paziti na prehrano. To sem upoštevala in kar vrsto let krvni sladkor uravnavala le na ta način. Po nekaj letih, ko sem čutila, da je zadeva napredovala, pa sem odšla ponovno na test. Takrat pa se je že videlo, da imam sladkorno bolezen tipa 2. Od tega je sedaj že sigurno več kot deset let. Od takrat sem še pet let sladkorno uravnavala samo s prehrano, nato sem začela jemati tablete, zadnje leto pa jemljem inzulin. S prehodom na inzulin sem kar dolgo odlašala, čeprav mi ga je zdravnik predlagal, ker sem se ga zelo bala. Potem pa sem pred letom in pol sama poklicala svojega zdravnika, ker mi je krvni sladkor močno nihal. Enkrat sem ga imela šest, naslednjič 12, nato pa 25. No, ko sem dobila inzulin, pa me je na polikliniki čakalo še usposabljanje, na katerem sem se naučila, kako si dajati inzulin in to je bilo to. Kljub otepanju zdaj vem, da je to bila zelo pametna odločitev. Inzulin namreč ni kemija, temveč je naravno zdravilo.

Moram povedati, da to ni nič hudega. Prej, ko so imeli običajne injekcije, je bilo drugače. Moja mama si je na primer morala še prekuhavati injekcije in konstantno paziti na čistočo na kmetiji, kar je bilo težko. Sedaj pa imamo peresa, ki so zelo enostavna za uporabo in s pomočjo katerih je vbrizgavanje inzulina povsem neboleče. Jaz si dam zjutraj injekcijo najprej v stegno in nimam nobenih modric, kratke injekcije pa si dajem v trebuh, pa tudi nimam nobene modrice. Tudi če kam grem z možem, na primer na večerjo, to ni noben problem. Injekcijo vzamem s sabo in si brez težav vbrizgam inzulin.

O kakšnih količinah zdravil govorimo?

Sedaj si zjutraj vbrizgavam zdravilo lantus, ki drži 24 ur, vendar si dajem samo 10 enot, kar je zelo malo. Potem pa si pred zajtrkom, kosilom in večerjo dajem tako imenovane kratke injekcije inzulina, a samo po štiri enote. Po kosilu, zajtrku in večerji pa jemljem še tablete glucophage, ki sem jih jemala že prej. Moram povedati, da imam sladkorno bolezen zelo urejeno, zato poudarjam, da sta izjemno pomembni samodisciplina in prehrana. Ker tako dobro nadzorujem bolezen,n pa mi zvečer mnogokrat ni treba dajati si injekcije ali jesti tablet. Ko si zvečer merim sladkor in imam vrednost okoli šest, tudi do osem, si namreč ne dam nobene injekcije, ne vzamem nobenih zdravil in grem lačna spat. Morda grizljam kakšne oreščke, da lažje zdržim do jutra, in zjutraj imam vedno čudovit krvni sladkor. Če pa imam zvečer visok krvni sladkor, na primer zaradi veliko obremenitev čez dan, si dam injekcijo in nekaj malega pojem. Vendar kadar tako naredim in premalo pojem, potem se ob dveh zjutraj zbudim in moram iti nekaj pojest, kar ni dobro, ker imam potem zjutraj povišan krvni sladkor. Tako da, če se le da, zvečer ne jem nič in imam uravnan sladkor in mirno spim celo noč.

Kako ste se naučili začutiti, kdaj vam upade krvni sladkor?

Eni pravijo, da tega ne začutijo, k sreči pa jaz zelo dobro čutim, kdaj mi pade sladkor. Če se mi to zgodi ponoči, se zbudim, nato si izmerim sladkor, pojem kos črnega kruha, pet ali šest namočenih sliv, ki so dobre tudi za uravnavanje prebave in kri, spijem pol kozarca jogurta, kozarec vode in potem je v redu. Čez dan ob znižanju krvnega sladkorja postanem potna ali pa se mi začne megliti vid. Takrat vem, da je čas, da pojem kakšno čokoladico in se takoj počutim boljše. Paziti pa moram, da ne pojem preveč, ker bi se mi potem sladkor močno dvignil. Malenkost je dovolj. Najhuje je, če ne opaziš, da ti je padel sladkor, in se zaveš, ko je že zelo nizek. Takrat ljudi zagrabi panika in začnejo metati vase vse sorte stvari. Tudi jaz sem včasih to počela, a potem sladkor naglo naraste, tudi na vrednost 20, kar je močno narobe.

Imate zaradi sladkorne bolezni kakšne zdravstvene težave?

Na preglede hodim redno in zdravnik me prav vedno pohvali. Z očmi in vidom nimam nobenih težav, noge imam zdrave, si jih tudi sama redno pregledujem, žile pa imam tudi zdrave. Tako da sem prepričana, da bom kljub sladkorni bolezni dočakala visoko starost.

Je pomembno, da se diabetiki vključujejo v društva? Tudi sami ste namreč članica ...

V društvu je dobro biti. Jaz sem bila dolga leta vključena v Društvo diabetikov Ljubljana, ki nudi sprehode, srečanja in najrazličnejša predavanja. Vendar pa je pred dvema letoma zaživelo tudi Društvo diabetikov Grosuplje. In ker sem doma iz Grosupljega, sem prekinila sodelovanje z ljubljanskim društvom in se včlanila v grosupeljskega. Ta društva so zelo dobrodošla, ker nudijo rekreacijo in druženje. Imamo ogromno predavanj, tekmovanj, sprehodov. Na teh dogodkih si izmenjujemo izkušnje, se pogovarjamo o prehrani, se družimo, tako da je članstvo zelo zelo dobrodošlo. Veste, če si sam in sam živiš, rabiš društvo, rabiš družbo, prijateljstvo in druženje. Če se zapreš vase in domov, začneš razmišljati le še o sebi in zboliš že zaradi tega. Društva pa so izjemno pomembno predvsem za starejše ljudi, da vidijo, da še niso za odpis.

Kot pravi Angelca, je sladkorna bolezen zahrbtna bolezen. “Nič te ne boli, nič ne čutiš. Eni so zelo žejni, jaz nisem bila nikoli v življenju žejna, zato se je treba naučiti razumeti telo in spremljati, kaj se v telesu dogaja,“ razlaga. “Človek mora sam sebe opazovati in iti večkrat na preventivni pregled. Tudi mladi naj gredo večkrat na pregled sladkorja,“ še svetuje.

O tem, kako je živeti s sladkorno bolnico, pa Angelčin mož Andrej Likovič odgovarja: “Spoznanje, da je žena dobila sladkorno bolezen, ni bilo enostavno, ker sem vedel, kakšne so posledice bolezni. Pač, ta bolezen je neozdravljiva, res pa je, da z njo lahko zelo dolgo živiš, če znaš pravilno živeti življenje, se pravi čim manj stresno, se ustrezno prehranjuješ in veliko gibaš.“ Zelo pomembno pa se mu zdi, da tematiko in bolezen dodobra preštudiraš: “Tudi sam sem se namreč moral naučiti veliko o tej bolezni.“

Največji šok pa je Andrej doživel pred približno letom dni. “Najhujši udarec je bil, ko je bolezen z leti toliko napredovala, da je začela Angelca jemati injekcije. No, ta šok smo sedaj preboleli, moram pa reči, da je žena zelo pogumna. Sploh si ne morem predstavljati, kako je, če si moraš sam dajati injekcije.“ Ima pa Andrej tudi zelo pomembno vlogo pri skrbi za ženino zdravje. “Moja skrb je, da vedno kontroliram, če ima pri sebi hrano. V začetku sem vedno namesto nje s seboj nosil rezervno hrano. Nekajkrat je bilo tudi že kritično, ker je enostavno pozabila vzeti čokoladico s seboj, jaz pa sem imel k sreči nekaj v žepu, da sem jo reševal,“ še pove.

Ste se nam že pridružili na naši Facebook strani? To lahko storite s klikom na