Kako nastanejo tumorji na mehurju?

Stena sečnega mehurja je zgrajena iz več slojev: iz sloja epitelnih celic, vezivnega tkiva in iz debelega mišičnega sloja. Tumorji, ki se razvijejo na mehurju, so posledica sprememb epitelnih celic. Zakaj se normalna celica spremeni v rakavo, zaenkrat še ni znano. Dosedanje raziskave pa so pokazale, da so za rakom na mehurju pogosteje zbolevali kadilci, delavci v kemični in naftni industriji, industriji usnja ter tiskarski industriji. Zato raziskovalci sklepajo, da so morda raku mehurja bolj podvrženi tisti, ki so občutljivi za rakotvorne kemikalije v tobačnem dimu ali okolju, ki se prek ledvic izločajo v urin. Možnost nastanka bolezni pa naj bi povečevale tudi poškodbe epitelnih celic oziroma kronično draženje sluznice mehurja, ki je lahko posledica pogostih posegov, vnetij ali kamnov v sečnem mehurju.

Prepoznajte prve simptome raka na mehurju

Najpogostejši simptomi, ki spremljajo raka na mehurju, so:

1. Krvav seč

Kri v urinu se pojavi pri 85 do 90 odstotkih bolnikov s tumorji na mehurju. Krvavitev je lahko tako močna, da bolnik urinira samo kri, lahko pa se zgodi, da kri v seču sploh ni vidna s prostim očesom, ampak le pod mikorskopom. Takšna ''potuhnjena'' krvavitev je veliko bolj nevarna, ker bolnik ne vidi, da je z njim nekaj narobe. Problematične so tudi občasne krvavitve – pri nekaterih bolnikih se namreč kri v urinu pojavi samo enkrat ali dvakrat in ker se za tem ne ponavlja več, bolnik zmotno misli, da je z njim vse v redu in ne poišče zdravniške pomoči.

2. Pogosto in/ali boleče uriniranje

Nekateri bolniki z rakom na mehurju so kot pokazatelja bolezni navedli tudi bolečine ob odvajanju vode, spet drugi so povedali, da so urinirali veliko pogosteje kot sicer.

3. Otipljiv tumor

Če je bolezen že zelo napredovala in je tumor velik, ga je včasih možno zatipati skozi trebušno steno.

4. Povečani okoliški organi in bezgavke

Poleg tumorja je v primeru, da je bolezen zasevala tudi v okoliška ali celo bolj oddaljena tkiva oziroma organe, možno zatipati tudi povečane organe – na primer povečana jetra in bezgavke.

Seveda krvav seč ali boleče ter pogosto uriniranje ne pomeni vedno rakavih sprememb. Včasih so omenjeni simptomi posledica vnetja ali kakšnih benignih, nenevarnih rašč v mehurju. Šele preiskava krvi in urina, ultrazvok ali celo posebno rentgentsko slikanje, imenovano intravenozna urografija, bodo pokazali, za kako resno obolenje gre.

Zdravljenje je odvisno od več dejavnikov

Za zdravljenje je bistvenega pomena, koliko tumorjev je prisotnih na mehurju, kakšni so ti tumorji in koliko je bolezen napredovala. Če je tumor manjši in površinski, kar pomeni, da je omejen zgolj na sluznico mehurja, ima bolnik dobre možnosti za okrevanje. Zdravnik tumor običajno odstrani kar skozi sečnico, morebitne preostale rakave celice pa uniči s posebnim zdravilom. Bolj agresivno zdravljenje zahtevajo tumorji, ki zavzemajo večji del mehurja ali so celo vraščeni v njegovo steno. V tem primeru mora zdravnik operativno odstraniti del mehurja ali celo cel mehur ter okoliške bezgavke. Pri moških odstranijo še prostato in semenovode, pri ženskah pa jajčnike in maternico ter v skrajnem primeru celo sprednjo steno nožnice. Včasih kirurško odstranitev mehurja dopolnijo še z obsevanjem, kemoterapija pa pride v poštev pri tistih bolnikih, ki imajo ob odkritju bolezni prizadete tudi bezgavke ali pa je bolezen zasevala v oddaljena tkiva oziroma organe. A spodbudna novica je, da je ob odkritju tumor v 85 odstotkih omejen na sečni mehur, le pri 15 odstotkih bolnikov pa so prizadete tudi regionalne bezgavke ali so prisotne oddaljene metastaze.

Rak na mehurju lahko bolniku drastično spremeni življenje

Če je zdravljenje raka zahtevalo odstranitev mehurja, morajo kirurgi bolniku narediti nov mehur – bodisi iz dela črevesja bodisi iz dela želodca. Včasih pa zdravniki ne morejo rekonstruirati mehurja, zato so primorani sečevode speljati v debelo črevo, tako da bolnik vodo odvaja kar skupaj z blatom. Najbolj moteče za vsakdanje življenje pa je vsekakor zbiranje seča v posebno vrečko, ki jo bolnik ves čas nosi s sabo in jo je treba prazniti. Ne glede na to, katera od omenjenih možnosti je pri posameznem bolniku izvedljiva, se njegovo življenje zaradi bolezni občutno spremeni. Marsikomu pa življenje še dodatno zagrenijo stranski učinki kemoterapij in obsevanja. A če je bolezen odkritra dovolj zgodaj, so možnosti za ozdravitev zelo dobre.