Kot pravi, je pri njem bolezen prikrivalo kar nekaj dejavnikov. ''Prvi je ta, da sem v osnovni šoli prebolel hud bronhitis, zaradi katerega sem bil kar tri tedne v bolnišnici. Takrat so mi napovedali, da se mi bodo pogosto pojavljale različne pljučne okužbe in da bom izjemno občutljiv.'' Zato se mu težave s pljuči in zadihanostjo niso zdele nič nenavadnega. ''Drugi dejavnik je ta, da sem bil že od približno svojega 18. leta naprej precej debel in zdravniki niso bili prav nič začudeni nad mojimi težavami. Tako so mi vedno pravili, kaj se čudim, da naj shujšam in bo boljše,'' še pravi in dodaja, da je tretji dejavnik predstavljal najpomembnejšo prelomnico. ''Vse se je zares začelo, ko sem s prijatelji igral nogomet in sem si poškodoval golen. Poškodba se ni celila, tako kot bi se morala, temveč se mi je čez nekaj časa razvila globoka venska tromboza,'' se spominja. Zdravniki so odkrili, da ima zamašene kar tri vene, zaradi tega ga je čakala dveletna terapija. Po terapiji naj bi bilo z njegovim zdravjem vse v redu, a vendar se je nekaj let kasneje izkazalo, da ni tako. ''Strdki so se mi ves ta čas nabirali v pljučih, se trgali in skladiščili. Imel sem čedalje večje težave z dihanjem, vendar teh zdravstvenih težav sam nisem povezoval,'' pravi. Mučile so ga številne tegobe, kot na primer zasoplost in vrtoglavica. ''Ko se stanje slabša, najprej malo pokašljuješ, se slabo počutiš in kasneje čedalje težje dihaš. Na koncu pa s težavo prilezeš že v prvo nadstropje.''

Nekaj milimetrov od smrti ...

Nato pa je leta 2002 doživel hudo krizo. ''Krvni tlak mi je poskakoval, srce mi je razbijalo …'' razlaga. Obiskal je splošnega zdravnika, ki ga je takoj napotil na urgenco. Izkazalo se je, da se mu je v glavni pljučni arteriji oblikoval ogromen strdek, zaradi katerega je bila arterija skoraj popolnoma zamašena. ''Utrip mi je poskakoval do 180, pritiska pa mi sploh niso uspeli izmeriti. Bil sem praktično le nekaj milimetrov od smrti, potem pa so zdravniki strdek po precejšnih mukah stopili.''

More pa še ni bilo konec. Izkazalo se je namreč, da ima po pljučih razsejane še stare strdke, ki so bili povsem vraščeni in se jih ni dalo stopiti. ''Ti so še vedno močno ovirali pretok kisika in krvi, posledica tega pa je bila, da se mi je desna polovica srca močno povečala, srce pa mi je začelo slabeti. Ker se mi strdek ni topil, so zdravniki najprej pomislili na presaditev pljuč.'' Takrat je nato obiskal dunajsko bolnišnico, kjer so ocenili, da je njegovo stanje dovolj stabilno in mu ne bodo presadili pljuč, temveč mu bodo strdke le kirurško odstranili, s tako imenovano kirurško endarterektomijo.

Prvi Slovenec na trombo endarterektomiji

Čeprav naj bi bilo od tedaj naprej vse v redu, pa je nekaj let kasneje, jeseni leta 2006 in jeseni 2007, doživel še dve hujši poslabšanji. V obeh primerih mu je zastajala tekočina, v drugem primeru pa so mu odpovedala tudi jetra. V začetku leta 2008 je tako še enkrat obiskal dunajsko bolnišnico, kjer naj bi mu presadili pljuča. Toda tudi v drugo so se tamkajšnji zdravniki odločili, da mu pljuč ne bodo presadili, temveč kot prvemu Slovencu opravili trombo endarterektomijo, ki je v Sloveniji še niso opravljali.

Redka, a nevarna bolezen

Pljučna hipertenzija je redka bolezen, za katero je značilen visok tlah v pljučnih arterijah. Poznamo pet oblik pljučne hipertenzije. ''Le ena pa je tista, ki je lahko življenjsko ogrožajoča in ima bistveno slabši potek kot vse ostale, primerljiv s potekom najhujših oblik raka,'' pojasnjuje doc. dr. Barbara Salobir, dr.med., specialist internist, s kliničnega oddelka za pulmologijo v UKC Ljubljana. Gre za arterijsko pljučno hipertenzijo, vzrok za nastanek katere še ni popolnoma znan. Strokovnjaki predvidevajo, da k razvoju veliko prispeva genetska nagnjenost, ne izključujejo pa niti drugih dejavnikov tveganja.

Bolezen se sprva kaže s simptomi, kot so težko dihanje ob telesnih naporih, bolečin v prsih, utrujenost iz nejasnega razloga, pomodritev ustnic in kasneje tudi otekanje nog. ''Ko se pojavijo kašljanje in krvavo izkašljevanje ali pa bolnik celo izgubi zavest, pa je bolezen že močno napredovala,'' opozarja. Ko bolnik zaradi zgoraj omenjenih razlogov obišče bolnišnico, zdravniki opravijo ustrezne preiskave, šele po zaključku diagnostike pa je mogoče izvedeti, za kako hudo obliko pljučne hipertenzije gre. Klara Klančar, predsednica Društva za pljučno hipertenzijo Slovenije zato vsem, ki izkušajo simptome, kot so zasoplost, močno bitje srca in pomodrele ustnice, svetuje: ''Ko začutite te simptome, se obrnite na zdravnika. Če so težave hude, mu namignite, da vzrok vaših težav morda le nista stres in prevelika telesna teža in da je mogoče za težave kriv kakšen drugi dejavnik.''

V primeru neodkrite, pozno odkrite ali nezdravljene pljučne arterijske hipertenzije, v roku treh let umre kar 50 odstotkov bolnikov. ''Ker je z zdravili mogoče učinkovito nadzorovati bolezen, je pomembno, da se ljudi osvešča o bolezni in njenih simptomih. Prav to je namreč ključ do zgodnjega odkrivanja,'' še pravi dr. Salobirjeva. Zdravljenje sicer lahko poteka na tri načine – z zdravili, inhalacijami in infuzijami v podkožje ali eno izmed velikih žil v prsnem košu. Če so pljuča polna strdkov, je mogoča tudi kirurška odstranitev le-teh, presaditev pljuč predstavlja zadnjo rešitev, ko vse oblike zdravljenja odpovedo.

Da je osveščanje izjemno pomembno, pa se strinja tudi Tina Gorenjak, igralka in režiserka, ter dolgoletna Maksova prijateljica, ki je kot podpornica sodelovala v kampanji 'Modre ustnice', ki jo je v preteklih dneh v UKC Ljubljana organiziralo Društvo za pljučno hipertenzijo Slovenije. ''Ozaveščanje o boleznih, ki so redke in niso takoj prepoznavne, se mi zdi izjemno pomembno. Menim namreč, da lahko s poznavanjem znakov in simptomov veliko pomagamo tako sebi kakor tudi drugim. Če na primer slišiš nekoga, ki opisuje takšne in drugačne težave, mu lahko svetuješ, naj preveri, če nima morda prav te bolezni, o kateri nekaj veš. Vesela sem, da sem lahko bila del te akcije,'' pravi.

Kam se obrniti?

Vsi bolniki in tisti, ki sumijo na pljučno hipertenzijo, se lahko po pomoč obrnejo na Društvo za pljučno hipertenzijo. ''Bolnikom poskušamo z našimi izkušnjami pomagati, jim posredovati informacije, kontakte zdravnikov, jih napotiti, kam se lahko obrnejo,'' pravi Klančarjeva, ki je tudi sama bolnica s pljučno hipertenzijo, a je trenutno zdrava, saj so ji uspešno kirurško odstranili strdke iz pljučnega ožilja. ''Potrebno se je zavedati, da je treba na bolezen pomisliti pravi čas. Izjemno pomembno je namreč odkriti bolezen dovolj zgodaj, da se začne pravočasno zdraviti in tako z zdravili omili simptome in podaljša ter izboljša kvaliteto življenja.''

Ste se nam že pridružili na naši Facebook strani? To lahko storite s klikom na