34-letni fotograf Dejan Mijović se je pred pol leta hudo poškodoval. Prvi dan dopusta, bil je 16. julij, se je s prijatelji odpravil v Piran. Dan je bil vroč in kot nalašč za namakanje v morju. Tako se je Dejan odpravil proti vodi, da se osveži, a medtem ko je stopal po klančini, porasli s spolzkimi algami, mu je spodrsnilo. Z vso silo je s čelom treščil ob tla in v trenutku ostal hrom. Še dobro, da je imel ob sebi prijatelje, ki so mu takoj priskočili na pomoč, kajti po padcuje z obrazom pristal v vodi in ker je v trenutku ohromel, se ni mogel dvigniti. Če ga prijatelji ne bi obrnili, bi utonil. Čeprav si ob padcu ni ničesar zlomil, pretrgal, zvil, je bil udarec tako hud, da mu je povsem stisnilo hrbtenjačo, zato ni več čutil ne nog ne rok. Takoj so ga prepeljali v ljubljanski Klinični center, kjer so ga operirali. Nekaj tednov po posegu so ga premestili v Rehabilitacijski center Soča, kjer se je ob pomoči fizioterapevtov in tekočega traku spet učil hoditi in uporabljati roke. A rehabilitacija je bila zelo počasna. Potem pa je Dejan dobil priložnost, da kot prvi v Sloveniji preizkusi posebnega terapevtskega robota za vadbo hoje, ki ga je v celoti financiralo ministrstvo za zdravje in zanj odštelo dobrih 350.000 evrov. ''V enem mesecu, odkar uporabljam to napravo, imenovano lokomat, sem opazil velik napredek. Predvsem sem dobil ta vzorec pravilne hoje. Ker prej, preden sem začel rehabilitacijo s tem robotom, sem hodil s pomočjo hojice in je bila hoja katastrofalna, zdaj pa se je res zelo popravila,'' je povedal Dejan in optimistično dodal: ''Prepričan sem, da bo zahvaljujoč tej napravi celoten proces rehabilitacije zdaj nekoliko krajši, kot bi bil sicer. In prepričan sem tudi, da se bom prej ali slej postavil na lastne noge. Zdaj sem sicer še na berglah, z njimi lahko naredim krajše razdalje. Na primer prehodim kakšnih 200 metrov, ampak glede na to, kako lepo rehabilitacija napreduje, verjamem, da se bom kmalu postavil na svoje noge.''

Novo upanje in velika pridobitev za gibalno ovirane

Lokomat ni le najnovejša pridobitev Univerzitetnega rehabilitacijskega inštituta Soča, temveč je zaenkrat tudi edina tovrstna naprava v Sloveniji, medtem ko ga v rehabilitacijskih centrih drugod po svetu uporabljajo že več let. Namenjen je avtomatiziranemu, računalniško vodenemu treningu hoje otrok in odraslih s hudimi omejitvami gibanja, med katere sodijo pacienti s cerebralno paralizo, okvarami hrbtenjače, poškodbami možganov kot posledico nezgod ter drugimi okvarami osrednjega živčevja. Nova naprava pomeni veliko in pomembno pridobitev za paciente s težavami v gibanju, saj bodo z njeno pomočjo deležni intenzivnega sofisticiranega in avtomatiziranega treninga hoje, ki jim bo omogočal ponavljanje pravilnega vzorca hoje ter tako pridobivanje nove oziroma izgubljene funkcije. Tovrsten robotski trening hoje je zasnovan na plastičnosti živčnega sistema, ki se je sposoben učiti in pridobivati nove ter izgubljene funkcije z ustreznim treningom, če ga veliko ponavljamo. Naprava tako omogoča številne ponovitve enakomerne, simetrične, razbremenjene hoje, z vsemi elementi običajne hoje, ki jo vodi mehanski robot. Osebam, ki zaradi okvare živčevja hodijo nepravilno, asimetrično, okorno in napeto, omogoča učenje pravilnejše in bolj učinkovite hoje z manj možnostmi slabšanja vzorca in razvoja deformacije. Robotsko podprta hoja pomaga tudi pri krepitvi splošne kondicije, moči mišic, izboljšuje pretok krvi in preprečuje osteoporotične spremembe na kosteh, ki nastanejo zaradi odsotnosti obremenitev. Poleg tega pa to, da pacient hitreje vstane iz postelje in hitreje shodi zmanjša tudi možnost ali obseg številnih drugih, s pogostim ležanjem povezanih zapletov, na primer zmanjša se nevarnost preležanin, globoke venske tromboze, hudih težav s sečili, pljučnice.

V Soči bodo letno na napravi rehabilitirali med 200 in 250 pacientov

To je namreč tudi maksimalna obremenitev lokomata. Sicer pa posameznik potrebuje nekje med 15 in 20 robotskih treningov, posamezna seja na lokomatu pa traja od 10 do 45 minut – odvisno od stanja in zmogljivosti pacienta. Več o tem, kako deluje naprava, za katere bolnike je primerna in za katere ne, pa smo povprašali prim. dr. Hermino Damjan, specialistko fizikalne in rehabilitacijske medicine.

Komu je namenjena ta najsodobnejša terapevtska naprava?

Namenjena je odraslim in otrokom s stanjem po poškodbah in boleznih možganov in hrbtenjače. Namenjena pa je tudi osebam, ki imajo kronične bolezni osrednjega živčevja in je zaradi tega poslabšan proces hoje ali pa hoja ni možna. Seveda pa je treba natančno vedeti, ali ima tak pacient perspektivo, da bo osvajal hojo, in je zaradi tega zelo pomembno, da tisti, ki izbira paciente za tovrstno rehabilitacijo, ve za indikacije in da dobro pozna bolezen oziroma poškodbo pri posameznem pacientu. Tako da je treba pri pacientu, preden gre v to napravo, narediti tudi nekaj kontrole glave in trupa.

Morda pri komu, ki je močno gibalno oviran, tovrstna robotska vadba hoje ne pride v poštev?

Seveda, če ima nekdo popolno okvaro, popolnoma prerezano hrbtenjačo, če pri njem tudi z intenzivno rehabilitacijo ni pričakovati hoje in če to tudi ni cilj rehabilitacije, potem ne uporabljamo metod, ki vodijo do tega cilja.

Na kakšen način pa pravzaprav lokomat deluje?

Ta naprava je računalniško vodena. Podpira telo v pokončnem položaju takrat, ko pri pacientu to še običajno ni možno, in premika noge v recipročnem vzorcu hoje – fleksije in ekstenzije v kolku, kolenu, pravilno postavljenem gležnju. Tako da pravzaprav imitira hojo v pravilno ponavljajočem se vzorcu in s tem spet učimo osrednji živčni sistem, kako se vodi gibanje. Ker namreč osrednji živčni sistem izgubi povezave med našim računalnikom – možgani in končnim efektorjem – to so mišice in sklepi. In ker je ta poškodba prisotna, oseba ne more več hoditi. S to aparaturo pa lahko pri tistih, ki imajo za to potenciale, prej preidemo v trening hoje, ga delamo bolj intenzivno, ponavljamo bolj pravilne vzorce v veliko večjem številu in s tem je pravzaprav intenziteta treninga, ki je pomembna za rehabilitacijo, večja.

Koliko časa traja takšna rehabilitacija z lokomatom?

V akutni fazi se terapije delajo nekje od trikrat do petkrat na teden, potem pa se seveda naredi kontrola in se vidi, ali je prišlo do kakšne spremembe ali ne. Kajti v procesu rehabilitacije mi ves čas ocenjujemo našega bolnika in tako sproti vidimo, kaj s terapevtskimi postopki dosegamo. Če gre pa za kroničnega bolnika, pa lahko potem to robotsko terapijo razdelimo na malo večje časovne razdalje, na primer od dvakrat do trikrat tedensko, v razdobju nekje od 15 do 20 terapij. In seveda tudi v teh primerih potem spet ocenimo, ali je vidna kakšna sprememba ali ne.

V svetu to robotsko terapevtsko in diagnostično napravo uporabljajo že od leta 2002 naprej. So bile narejene že kakšne zanesljive študije in kakšne rezultate so dale?

Da, študije so bile narejene in kažejo na hitrejše popravljanje hoje oziroma na izboljševanje vzorca gibanja pri kroničnih bolnikih, pri akutnih bolnikih pa na hitrejše popravljanje, hitrejši prehod v pokončni položaj, ki je pravzaprav samo v takšni obliki možen.