Mateja Plemenitaš na začetku sploh ni vedela, kaj se z njo dogaja. Vedela je le, da so bolečine iz dneva v dan hujše in da močno načenjajo kakovost njenega življenja. ''Boleli so me vsi sklepi na rokah, predvsem zapestja, boleli so me tudi ramena, kolena, gležnji … Zjutraj sem imela čisto trde roke,'' se prvih simptomov spominja mlada mamica. ''Takrat sem imela tudi majhnega otroka, ki je bil star en mesec in ki ga nisem mogla normalno previjati in oblačiti, zelo težko sem ga položila nazaj v posteljo. Potem je bil tukaj še drug otrok, ki je prav tako potreboval mojo pozornost in mojo nego. Mene pa je vedno vse bolelo, bila sem razdražena … Skratka, bilo je grozno.''

Pri zdravljenju veljajo nove smernice

Revmatoidni artritis je kronično sistemsko obolenje avtoimunske narave, ki povzroča boleče vnetje in posledično poškodbo sklepov. Pri revmatoidnem artritisu telo samo proizvaja protitelesa, ki potem napadajo telesu lastna tkiva. Najpogosteje so res prizadeti sklepi, čeprav lahko protitelesa napadajo tudi vezivno tkivo drugih delov telesa oziroma organov, na primer oči, pljuč, srca … Simptomi, ki opozarjajo na bolezen, so:

- okoreli, boleči in otekli sklepi;

- jutranja okorelost telesa, ki se čez dan postopoma zmanjšuje oziroma postopoma izzveni;

- lahko tudi utrujenost in bledičnost, težka sapa ob telesnih naporih, pomanjkanje apetita.

Za zdravljenje revmatoidnega artritisa so na razpolago klasična zdravila v obliki tablet, ki ob ustreznem odmerjanju pomagajo visokemu odstotku bolnikov (od 80 do 85 odstotkov). Ostalih 15 oziroma 20 odstotkov pa potrebuje zdravljenje z biološkimi zdravili, ki delujejo ciljano na tiste molekule, ki povzročajo vnetja sklepov. Biološka zdravila bolnik prejema v obliki injekcij ali se zdravilo vstavi pod kožo.

Za upočasnitev napredovanja bolezni in izboljšanje kakovosti življenja bolnikov je ključna ne le izbira ustreznega zdravila, temveč tudi takojšen začetek zdravljenja in še prej dovolj zgodnja postavitev diagnoze. Velik uspeh in napredek predstavljajo nove smernice zdravljenja, po katerih je edini sprejemljiv cilj popolna odsotnost bolezni. ''Po skoraj četrt stoletja smo lani dobili nova merila za postavitev diagnoze revmatoidni artritis. Diagnozo je mogoče postaviti prej predvsem zato, ker ni potrebno, da sklepno vnetje traja šest ali več tednov. Poleg tega je zdaj mogoče postaviti diagnozo revmatoidnega artritisa tudi, če je otekel en sam sklep. Vse to seveda omogoča hiter začetek zdravljenja, kar pomembno izboljša tudi prognozo bolezni. Naše prve izkušnje s temi merili so zelo vzpodbudne,'' je povedal prof. dr. Matija Tomšič, predstojnik Kliničnega oddelka za revmatologijo.

Pri nas še vedno primanjkuje revmatologov

Vendar nova merila zdravljenja s seboj prinašajo tudi težave. Med drugim zahtevajo veliko intenzivnejše zdravljenje in pogostejše kontrolne preglede ter redno spremljanje aktivnosti bolezni, kar predstavlja težavo, saj je pri nas na voljo še vedno premalo revmatologov. Po ocenah prof. dr. Tomšiča se v Sloveniji z virusno revmatično boleznijo spopada med 40 tisoč in 60 tisoč ljudi, v celotni državi pa je na voljo manj kot 20 specialistov revmatologov. Ceno za to seveda plačujejo pacienti, kajti pot revmatičnega bolnika od začetnih težav do postavitve diagnoze je še vedno predolga. ''Zato zamudimo ključne trenutke, ko bi z današnjim pristopom zdravljenja omogočili popolno preprečitev telesnih deformacij bolnika ter mu omogočili nadaljevanje aktivnega življenja,'' poudarja Andrej Gregorčič, vršilec dolžnosti predsednika Društva revmatikov Slovenije. ''Mislim predvsem na počasen postopek poteka preiskav pri osebnem zdravniku in dolge čakalne dobe pri specialistu revmatologu. Ne bom trdil, da se to dogaja vsakomur, vendar je tega preveč in posledice so bistveno dražje: več je odsotnosti z dela, več je socialnih stisk posameznika ali družine, prepozno zdravljenje je bistveno dražje za družbo, poveča se možnost nastanka invalidnosti in predčasne upokojitve. Če pa bolnik z vnetno revmatsko boleznijo pride k revmatologu pravočasno, potem ima velike možnosti, da bo njegova bolezen v tolikšni meri umirjena, da bo njegovo življenje dokaj kakovostno.''

Po novem medicinske sestre v vlogi tako imenovanih ocenjevalcev sklepov?

Da bi se čakalne vrste skrajšale in zdravljenje začelo čim hitreje, bi si revmatologi želeli v začetne faze diagnosticiranja bolezni vključiti tudi ustrezno usposobljene medicinske sestre. Te bi začele bolnikom pregledovati sklepe in ocenjevati, ali so ti boleči in zatekli ali ne, ter meriti gibljivost hrbtenice. ''V veliko zahodnoevropskih državah imajo tako imenovanega ocenjevalca sklepov. Tam so namreč ugotovili, da lahko vlogo pregledovanja, tipanja in ocenjevanja, ali so sklepi boleči in otekli ali ne, zelo dobro opravi tudi sestra,'' pojasni prof. dr. Tomšič. Ko bi tako pacient prišel k revmatologu, bi ta že na podlagi pregleda sestre vedel, ali je bolezen v aktivni fazi ali ne, poleg tega bi imel več časa za nekoliko bolj poglobljen pogovor s pacientom, saj bi tisti začetni, osnovni pregled namesto njega opravila že ustrezno kvalificirana medicinska sestra. Izobraževanja sester sicer že potekajo, a postopek po mnenju prof. dr. Tomšiča še vedno poteka zelo počasi in potrebnega bo še precej časa, da bo ta njihova želja realizirana.

Ste se nam že pridružili na naši Facebook strani? To lahko storite s klikom na