"Spomnim se, kako sem se zbudila vsako jutro in morala sprejeti, da je to zdaj moje življenje," piše Američanka Rachel Moscovich v svojem članku za The Washington Post. "Nikogar nisem poznala, ki bi imel do sredine tridesetih že trikrat ali štirikrat raka. Nisem vedela, da je mogoče čez kaj takega toliko krat." Tokrat se ji je namreč Hodgkinov limfom vrnil že tretjič. Ta je rak limfatičnega sistema, "pri katerem se maligno spremenjeni limfociti (in pridružene reaktivne celice) nenadzorovano kopičijo v bezgavkah. V zdravem organizmu se namreč vse celice nadzorovano delijo. V primeru rakave spremembe pa postane razmnoževanje malignih celic nenadzorovano," kot so zapisali na strani Slovenskega združenja bolnikov z limfomom in levkemijo.

Rachel pripoveduje, kako je bila sama pri zdravniku, ko je izvedela za diagnozo raka dojk. "Ko živiš sam, nihče ne ve, kdaj kam greš. Ni treba, da te kdor koli vidi prestrašenega. Takrat sem mislila, da bo to samo še en preplah. Da lahko grem tudi čez to sama. Toda ko sem izvedela za diagnozo, sem se počutila pretreseno. Kljub temu sem vstala in se sama odpravila domov." Za naslednjo diagnozo pred božičem so ji ob strani stali starši. "Tako je to, ko si sam tudi pri tridesetih. Včasih te še vedno starši peljejo k zdravniku. Če imaš srečo, lahko dodam."

Danes prizna, da je bila močno prestašena, čutila je anksioznost. "Nisem vedela, kaj naj naredim. Ampak vedela sem, da tega ne morem premagati sama." Začela je s terapijami pri psihologu, prebirala bloge ljudi njene starosti, ki so prestali isto. "To mi je pomagalo, da sem se vsaj za nekaj časa počutila manj osamljeno." Toda ko je prebrala njihove zahvale partnerjem in prijateljem, ki so jim stali ob strani, se je močno zavedala, da sama nima takšne opore. Psihologinja ji je svetovala, da se ozre okrog sebe in spusti ljudi bližje. "Ko pogledam nazaj, je imela prav. Nisem znala ljudem povedai, da imam raka. Nisem znala prositi za pomoč. Tako sem se z boleznijo spopadla še v mladosti. Nisem želela, da ljudje to vedi o meni." Toda tokrat je nekega dne vseeno ugotovila, da se nekomu mora zaupati. O svojih težavah je povedala prijateljem. Zaupala jim je, da se bori, kot se najbolje zna, da pa se počuti samo in prestrašeno.

"Kaj sem se naučila? Moji prijatelji so odrasli in vsi lahko nekako pomagajo. Strah me je bilo, da tega ne bodo mogli prenesti, da jih bom prestrašila. Toda oni so mi stali ob strani in to je vse spremenilo v lažje."

In izkazali so se celo fantje, s katerimi je šla pred diagnozo nekaj krat na zmenek. Eden ji je prinesel cvetje, drugi ji je pomagal z akupunkturo, tretji je ostal ob njej, ko se je zjokala. Čeprav niso bili partnerji, ampak so se le družili, se niso ustrašili tega, kar jim je povedala, temveč so ji poskušali pomagati vsaj tako, da so jo kdaj nasmejali in razveselili. Pokazali so ji, da ni treba, da se počuti sama, saj so celo ljudje, ki niso njena družina, pripravljeni pokazati razumevanje in ji priskočiti na pomoč.

Včasih mislimo, da smo sami. V resnici pa je okrog nas ogromno ljudi, ki nas ne bodo razočarali, če jim bomo le dali možnost, da nas ne razočarajo.

Kako prepoznati rak dojk?

“Tipična klinična slika raka dojk obsega trdo, grčasto in praviloma nebolečo zatrdlino v dojki. Značilna je tudi vdrta koža ali bradavica nad tumorjem. Če tumor raste pod bradavico, je ta lahko uvlečena. Tipne so lahko povečane bezgavke v pazduhi in nadključnični kotanji. Znamenje raka dojk je lahko izcedek iz dojke, zlasti krvav ali bister, če je iz enega voda ene dojke (mlečni izcedki, gosti izcedki in izcedki iz več vodov obeh dojk praviloma niso posledica raka dojk),” pišejo na strani Onkološkega inštituta v Ljubljani.

Kako prepoznati Hodgkinov limfom?

“Prvi znak pri večini bolnikov so povečane, neboleče in premakljive bezgavke na vratu ali nad ključnico. Te najdemo pri okoli 60 do 80 odstotkih vseh bolnikov. 10 do 20 odstotkov jih ima povečane bezgavke pod pazduhami in okoli 6 do 12 odstotkov v dimljah. Bezgavke se pri bolniku s Hodgkinovim limfomom, v nasprotju s prehladom ali gripo, s časom ne zmanjšajo. Poleg tega so bezgavke ob prehladu oziroma okužbi praviloma mehke in boleče, pri limfomu pa okrogle, čvrste in neboleče," pišejo na strani Slovenskega združenja bolnikov z limfomom in levkemijo.

Nadaljujejo, da so pogosto povečane tudi bezgavke v medpljučju, kar pa pokaže šele rentgensko slikanje. A zaradi tega imajo lahko težave z dihanjem, bolečinami v prsih, suh in dražeč kašelj ... Če imajo povečane bezgavke v trebuhu, imajo lahko bolečine v trebuhu, zastoj seča v sečevodu, težave s prebavo ... Značilni splošni simptomi so tudi nočno potenje, izguba telesne teže, povišana telesna temperatura.