Bolezen mačjih prask je klasična zoonoza. Trajalo je več kot stoletje, da so izolirali in identificirali povzročitelja bolezni Bartonella henselae. Bolezen se imenuje tudi adenitis mačje praske, okuloglandularni sindrom mačje praske, vročina mačje praske, regionalni limfadenitis, Parinaudov ali Petzetakisov sindrom in Debrejev sindrom.

Najpomembnejši gostitelji in rezervoar B. henselae so mačke. Dolgo časa je veljalo, da je širjenje različnih zoonoz povezano s podeželjem. Veliko mačk živi kot hišni ljubljenčki v mestnih in primestnih naseljih, veliko pa je tudi zapuščenih.

Zaradi specifične patogeneze te bolezni se lahko pri velikem številu mačk razvije dolgotrajna intraeritrocitna bakteriemija, ki predstavlja stalen rezervoar in tveganje za okužbo ljudi.

Rizične skupine

Bolezen mačjih prask pogosteje prizadene:

- osebe z oslabljenim imunskim sistemom (okužba s HIV, zdravljenje malignih bolezni, po presaditvi organov) in

- ljudi s tveganim vedenjem (alkoholiki, odvisniki od drog, brezdomci).

Pojavnost in razširjenost bolezni

Menijo, da dejanska incidenca in razširjenost bolezni pri ljudeh nista dovolj poznani, glede na to, da je bolezen v mnogih državah neprijavljena. Poleg tega je različna tudi klinična slika bolezni, pri ljudeh pa obstajajo tudi atipične oblike bolezni. 

Epidemiološka in epizootiološka spoznanja o okužbi ljudi in živali še niso povsem razčiščena.

Problem je tudi slab odziv na antibiotično terapijo. Vse zgoraj navedene okoliščine so vplivale na to, da je bolezen mačjih prask vzbudila zanimanje zdravstvene in znanstvene javnosti kot javnozdravstveni problem človeške in veterinarske medicine.

Bolezen mačje praske pri ljudeh

Bolezen mačje praske se kaže z lokalnim limfadenitisom, ki se pojavi po tem, ko mačka opraska ali ugrizne človeka. Večinoma se pojavlja jeseni in pozimi v obliki enzootij (bolezen se pojavi na enem območju in se ne širi naprej).

Klinična slika in simptomi

Običajno se dva do tri tedne po primarnem ugrizu, praski ali vbodu pojavi lokalni limfadenitis z izrazito povečanimi bezgavkami. Vidne posledice prask ali ugrizov lahko do takrat izginejo. Običajno so mesta poškodbe na glavi, vratu ali okončinah. Najpogosteje se poveča samo ena bezgavka, lahko pa tudi več, na enem ali več predelih.

Pri nekaterih bolnikih na mestu ugriza ali praske v treh do desetih dneh nastane papula ali pustula, ki običajno traja več tednov (eden do tri). Limfadenitis lahko spremljajo povišana telesna temperatura, utrujenost, šibkost in glavobol, lahko pa se pojavijo tudi izpuščaji. Pri približno 12 odstotkih bolnikov se lahko razvije gnojni limfadenitis v eni ali več bezgavkah. Zapleti so redki.

Diagnoza in zdravljenje

Diagnoza ne temelji na klinični sliki in epidemioloških podatkih. Lahko uporabimo kožni alergijski test, ki je pozitiven pri več kot 90 odstotkih bolnikov, vendar je treba kožni test jemati previdno. Na test se namreč pozitivno odzove približno 19 odstotkov družin, ki imajo stik z mačkami, prav tako 23 odstotkov veterinarjev in ljudi, ki delajo z mačkami. Danes se pogosto uporablja neposredni dokaz B. henselae v krvi z molekularnimi metodami.

Pri zdravljenju se uporabljajo tetraciklini, makrolidni antibiotiki in azitromicin. Napoved bolezni je običajno ugodna.