Redno se proti klopom cepi le med sedem in osem odstotkov prebivalstva, kar je po mnenju Grgič Vitkove nizka precepljenost, sploh ker Slovenija sodi med visoko endemična območja s klopnim meningoencefalitisom. Pred vbodi klopov se sicer lahko tudi zaščitimo s primernimi oblačili in repelenti, a ti ukrepi niso tako učinkoviti.

Cepiti se je priporočljivo še v hladnem obdobju leta, da pred obdobjem, ko se več zadržujemo v naravi, dobimo ustrezno zaščitno, je dodal Strle.

Ponavadi za klopnim meningoencefalitisom v Sloveniji na leto zboli okoli 250 ljudi. Lansko leto pa je bilo po besedah Grgič Vitkove manj obolelih verjetno zaradi slabšega vremena, zaradi česar se ljudje niso toliko zadrževali v naravi.

A kot je opozorila Avšič Župančeva, zadrževanje v gozdu ni nujen pogoj za vbod klopa. Raziskava, ki so jo opravili na inštitutu, namreč kaže, da se jih več kot 95 odstotkov okuži v neposredni bližini doma. Največ jih zboli ponavadi v juliju, če je topla jesen tudi v septembru in oktobru.

V Sloveniji je sicer okužen odstotek klopov, a je prenos s klopa na človeka zelo hiter. Ob ugrizu okuženega klopa se virus prenese na človeka v 90 odstotkih. Tako nam nič ne pomaga, če klopa hitro odstranimo po vbodu, pač pa hitra odstranitev klopa pomaga pri preprečevanju lymske borelioze, bolezni, ki jo prav tako prenaša klop in je bistveno pogostejša kot klopni meningoencefalitis.

Da bi potrdili, ali je posameznik zbolel za klopnim meningoencefalitsom, je treba opraviti laboratorijske preiskave, ki jih opravljajo na Inštitutu za mikrobiologijo in imunologijo, saj simptomi in klinični znaki niso dovolj značilni. Rezultati raziskav so znani v nekaj urah.

Sicer pa se prvi znaki klopnega meningoencefalitisa po Strletovih besedah pojavijo teden do dva po vbodu klopa oz. okužbi. Pri človeku se lahko pojavi utrujenost, slabo počutje, bolečine v mišicah, vročina in glavobol. Nato ti znaki za kratek čas izzvenijo in nato nastopijo visoka temperatura, močan glavobol, slabost in bruhanje, lahko tudi motnje zavesti.

Pri 10 odstotkih obolelih pride tudi do prizadetosti hrbtenjače, kar se odraža v ohromitvi določenega dela telesa. Kot posebej problematično pa je izpostavil, da se hude ohromitve ponavadi ne popravijo in človek ostane invalid celo življenje.

Zdravila, s katerim bi vplivali na virus, potem ko je oseba že obolela, ni, pravi Strle. Po njegovih besedah tudi ni upanja, da bi do takšnega zdravila prišli v prihodnjih petih letih.