Ščitnica izloča hormone, ki nadzorujejo hitrost poteka presnovnih procesov v telesu. Ti hormoni spodbujajo telesna tkiva k tvorbi beljakovin in večji porabi kisika. Kadar celice pospešeno delujejo, so tudi telesni organi aktivnejši.

Vpliva na skoraj vse procese v telesu, saj uravnava metabolizem in s tem vpliva na delovanje vseh pomembnih organov v našem telesu – med drugim srca in možganov. Prav tako vpliva tudi na kožo, kosti in mišice.

Za tvorbo hormonov ščitnica potrebuje jod, ki je prisoten v hrani in vodi. V telesu je raven ščitničnih hormonov skrbno nadzorovana. Ščitnična hormona sta dva, tiroksin in trijodotironin. Tiroksin nastaja v ščitnici in le blago pospešuje presnovo v telesu. 80 odstotkov tiroksina se v jetrih in drugih organih spremeni v presnovno aktivnejšo obliko, trijodotironin, ki pa se v 20 odstotkih tvori sam v ščitnici.

Za pravilno delovanje ščitnice morajo usklajeno delovati: hipotalamus, hipofiza, ščitnica in beljakovine, ki v krvi vežejo ščitnične hormone, v jetrih in drugih tkivih pa mora tudi ustrezno potekati pretvorba tiroksina v trijodotironin.

Delovanje ščitnice lahko ocenimo z laboratorijskimi preiskavami. Najpogosteje določamo raven tirotropnega hormona, ker ta spodbuja delovanje ščitnice, njegova visoka raven v krvi pa pomeni, da ščitnica slabo deluje in posledično potrebuje dodatno spodbudo za delovanje.

Nizka raven tirotropnega hormona nam pove, da ščitnica deluje pretirano oz. potrebuje manj spodbude pri delovanju. V kolikor hipofiza ne deluje pravilno, kar je sicer redko, raven TSH ne bo pravilno odsevala delovanja same ščitnice. V tem primeru se zdravnik odloči za merjenje ravni prostega tiroksina.

Pomanjkanje ščitničnih hormonov lahko povzroča tudi veliko sistemskih bolezni, kot so osteoporoza, kronična utrujenost, bolezni srca in ožilja, ginekološke bolezni (npr. ciste na jajčnikih, maternici, prsih …).

Brez zadostne količine ščitničnih hormonov se pojavljajo tudi težave pri zanositvi in težave med nosečnostjo, porodom in dojenjem. Ščitnica je lahko v ozadju izpadanja las, zobne gnilobe in nihanja krvnega pritiska. V enem letu ščitnica proizvede za eno čajno žličko hormonov, od njih pa je odvisen metabolizem vsake celice v telesu, in sicer 24 ur na dan.

Fizični simptomi nepravilnega delovanja ščitnice

- oslabljeno delovanje mišic in mišični krči,
- povišan krvni tlak,
- golša oz. povečana ščitnica,
- povišana telesna teža, zaprtje,
- občutek šibkosti,
- suha in robustna koža,
- zmanjšan tek,
- izguba las,
- zabuhlost v očeh in na obrazu,
- odebeljen jezik,
- neredne ali izjemno močne menstruacije,
- povišana raven holesterola v krvi.

Mentalno kognitivni simptomi nepravilnega delovanja ščitnice

- težave s spanjem,
- anksioznost,
- depresija,
- nihanje razpoloženja,
- težave s koncentracijo,
- izguba kratkotrajnega spomina,
- pomanjkanje psihične energije za nove ideje.

Težave z duševnim zdravjem se največkrat pojavijo v primeru zmanjšanega delovanja ščitnice. Simptomi se lahko poslabšajo tudi v primeru nerednega jemanja zdravil, kar povzroča hormonsko neravnovesje. Nekatere študije kažejo, da lahko stresni življenjski dogodki pripomorejo k nastanku nepravilnega delovanja ščitnice oz. poslabšanju simptomov.

Podatka meritve tirotropnega hormona in prostega tiroksina v krvi ponavadi zadostujeta za pravilno oceno delovanja ščitnice. Uporablja se tudi določanje ravni beljakovine, ki veže tiroksin, saj bi lahko zaradi neprimerne ravni te beljakovine napačno ocenili telesno zalogo ščitničnih hormonov.

Količine beljakovin so znižane pri ledvičnih bolnikih, pre genetskizh motnjah, pri jemanju anabolnih steroidov ter zvišane pri nosečnicah, pri jemanju peroralnih kontraceptivov ali drugih estrogenov, v zgodnji fazi hepatitisa in pri nekaterih drugih obolenjih.

Žlezo lahko pregledamo tudi s pomočjo ultrazvoka, ki lahko razkrije, ali je oteklina ščitnice napolnjena s tekočino ali je tkivo čvrsto. Scintigrafija ščitnice z radioaktivnim jodom ali s tehnecijem prikaže nepravilnosti sestave ščitničnega tkiva. Primerjava z zdravim tkivom zdravniku pove, ali določen predel ščitnice deluje premalo, pretirano ali normalno.

V kolikor ni povsem jasno, ali je motnja prisotna na ravni ščitnice ali hipofize, je odločilen stimulacijski test, ko bolniku v veno vbrizgajo tirotropin, sproščujoči hormon in nato v krvnih vzorcih merijo odgovor hipofize.