''Ker sem jo donosila, je to pomenilo, da smo imeli možnost, da podarimo njene organe, zato da so lahko druge matere odnesle domov iz bolnišnice svoje otroke, česar midva nisva mogla storiti,'' je za britanski Mail Online dejala Krysta Davis. ''To je bilo za naju ključnega pomena in celo nosečnost sem črpala moč iz moje deklice in ostala pozitivna. Naredila sva vse zanjo, kar je bilo v najini moči, tako kot bi to storil vsak starš. Odkrila sva celo, da je bil njen najljubši bend Fleetwood Mac.''

Čeprav je bila njena nosečnost travmatična, se je mlada Krysta trudila ostati pozitivna. ''Vedela sem, da moram biti zanjo srečna skozi vso svojo nosečnost. Ni imelo smisla, da bi obupavala in njo ter sebe prepuščala negativnim občutkom, saj smo imeli tako malo časa, ki smo ga lahko preživeli skupaj.'' Odločila se je, da bo uživala v nosečnosti in cenila vsako brco male borke v svojem trebuhu. ''Bilo je neverjetno, ko sem občutila njeno brcanje. Nisem vedela, ali se bo sploh lahko premikala, a kasneje sva odkrila, da se je kar veliko premikala. Bolj kot sem šla proti koncu nosečnosti, bolj in bolj se je premikala. Lahko sem opazila, kako so se njene male nogice premikale po mojem trebuščku.''

Ko je Krysta rodila malo Rylei, je vedela, da je sprejela pravo odločitev. ''Imela sem devet mesecev časa, da sem jo donosila in se zaljubila vanjo, a to ni bilo nič v primerjavi s tem, da sem jo lahko objela. Ko se je rodila, nisem videla, da bi bilo kaj narobe z njo. Bila sem zaljubljena,'' pojasnjuje.

Mladi par je organiziral družinsko fotografiranje ob rojstvu dojenčice in fotografinja Clarissa Tilley je povedala, da je bila to za njo posebna izkušnja. ''Tudi sama sem mama, zato se me je ta zgodba bolj dotaknila. Lahko bi se zgodilo komerkoli in samo ob misli na to se mi para srce. Rylei je preprosto čudovita. Čeprav je imela vidne možgane, Krysta ni videla njenega stanja kot invalidnost, v njej je videla le svojo hčerko in do nje je čutila le popolno ljubezen.''

Kot napovedano, se je mala Rylei od staršev kmalu poslovila, a je ob tem rešila kar nekaj življenj. Čeprav Krysta danes žaluje za svojo hčerko, je vesela, da so drugi otroci dobili novo priložnost za življenje. ''Čudovito je bilo vedeti, da sta zaradi nje lahko dva druga otroka prišla domov iz bolnišnice in to se naju je najbolj dotaknilo. Vsakič, ko pogledam naše fotografije, se zavem, kako hvaležna sem lahko, da sem z njo preživela nekaj trenutkov. Še zdaj mi polzijo solze po obrazu, ko se spomnim nanje. Četudi je težko dati te organe, ki so organi tvojega otroka, je to nekaj, kar je spremenilo življenja drugih ljudi, ki so dobili novo priložnost.''