Danes je stara 22 let in pred kratkim je objavila fotografije iz najtemnejših dni, s katerimi je proslavila pol leta, odkar se je odločila, da premaga svoje motnje hranjenja. ''Danes težko pogledam svoje stare fotografije. Ne toliko zaradi fizičnega izgleda kot zaradi slabega počutja v tistem času,'' je pojasnila za britanski Mail Online. ''Ob pogledu na fotografije se spomnim natanko, kako sem se takrat počutila. Občutki otopelosti, da je dan enak dnevu ... Vsak dan sem samo še upala, da bom mirno umrla v spanju. Moja družina in jaz smo bili pripravljeni na smrt.''

Njen oče Steve ob pogledu na fotografije znova podoživi grozoto dni, ko je lahko le še nemočno opazoval, kako njegova hči umira. ''To so bila najtežja in najbolj grozljiva leta našega življenja. Vsako jutro sem šel v njeno sobo in preveril, ali še diha in če njeno šibko srce še bije,'' je dejal. ''Včasih sem ponoči sedel na tla ob njeno posteljo, samo da bi bil poleg nje. Nič drugega nisem mogel narediti.'' Trpela je za hudo depresijo in si večkrat zadala samopoškodbe, da bi nekoliko ublažila duševne bolečine.

A pred natanko pol leta, so jo znova sprejeli v bolnišnici in takrat je tehtala le še 25 kilogramov. Zdravniki so ji dejali, da ima samo še dva dni življenja, staršem pa rekli, naj premislijo o paliativni oskrbi. A takrat se je v njej nekaj premaknilo. Vedela je, da je to njena zadnja priložnost. Odločila se je za spremembo.

Trudila se je, da je vsak dan pojedla 6500 kcal ali 27 000 kJ energije in včasih zaradi tega izgubila zavest ali doživela halucinacije. ''Moje okrevanje je bilo izjemno travmatično,'' pove. A je kljub vsemu pričela pridobivati telesno teži. V manj kot sedmih mesecih se je zredila za 40 kilogramov in potrojila svojo telesno težo. Sedaj prvič optimistično zre v svojo prihodnost. ''Danes sem bolj srečna kot kdajkoli prej. Počutim se super, neverjetno dobro. Verjamem, da sem popolnoma okrevala in da je anoreksija zame le še poglavje v mojem življenju, s katerim sem zaključila,'' pove in doda, da ji brez opore bližnjih in partnerja ne bi uspelo.

Presrečen pa je tudi njen oče, ki je bil že popolnoma obupan. ''Znova je polna energije in upanja, kar je nekaj kar sem mislil, da ne bom nikoli več videl. Znova je podobna moji hčeri. Sedem let je dolga doba, če moraš gledati, kako tvoj otrok trpi. Dolga doba, ko vidiš otroka, da je odtujen, brez glasu in osebnosti – preprosto le obseden z nadzorom. To je premagala sama, mi smo ji le stali ob strani.''