''Spominjam se, da je tetovator pred mano tetoviral nekega moškega in da ni zamenjal igle. To me ni preveč skrbelo. Takrat nismo razmišljali o teh stvareh. Sestri sem rekla, da grem jaz prva, saj sem starejša. Ko je končal mojo tetovažo, je zamenjal iglo,'' se usodnega dne dobro spominja danes 57-letna Lyn.

''Spala sem po 22 ur na dan in mama me je znova odpeljala v bolnišnico. Specialistka mi je pojasnila, da me morajo testirati za vse mogoče, vključno z virusom HIV.''

Naslednji dan je prejela svojo pravo diagnozo in to je bil dan, ki si ga bo zapomnila za vedno. ''Spominjam se njene govorice telesa in občutka, da čuti, da gre za nekaj groznega. Rekla mi je, da imam virus HIV in da imam samo še šest mesecev življenja. Da bi bilo dobro, da ta čas izkoristim za stvari, ki jih želim še izkusiti in rešiti. Ko je govorila, je v moji glavi odzvanjalo, da imam samo še šest mesecev življenja.''

Lyn je bila v popolnem šoku. Niti sanjalo se ji ni, kje bi lahko dobila HIV. Zdravniki so na testiranje poklicali njene tri nekdanje fante, s katerimi je bila od začetka 20-ih let in ker so bili negativni, je specialist zaključil, da je HIV dobila prek igle, ki jo je uporabil tetovator. ''Spominjam se, da sem bila v popolnem šoku in si mislila, da to zagotovo ni mogoče.''

Po tem travmatičnem odkritju se je usedla na letalo in obiskala svojo družino v Avstraliji. Tam je spoznala danes njenega bivšega moža, se zaljubila in se preselila na Novo Zelandijo, kjer je uživala življenje brez stresa in vsakodnevnih problemov. ''Želela sem živeti vsak dan, kot da je zadnji, a nekaj let po tem, ko sem bila na Novi Zelandiji, sem se malo sprostila. Bila sem še živa.''

Lyn je danes mati dveh zdravnih deklic Francoise in Amire. Od trenutka, ko je odkrila, da se spopada z virusom HIV, se je odločila, da bo ljudi osveščala o virusu HIV in bolezni AIDS, saj obstaja še vedno veliko napačnih prepričanj o tej bolezni.

Ustvarila je organizacijo StyleAid v Avstraliji, kjer je z različnimi donacijami in prodajo oblačil zbirala sredstva za pomoč ženskam in otrokom, okuženim z virusom HIV. ''Vsak se lahko okuži z virusom HIV in pomembno je, da ljudje vedo, kako se lahko pred njim zaščitijo,'' pove in nadaljuje: ''Redna testiranja za HIV bi morala biti obvezna, prav tako za druge prenosljive bolezni.'' V okviru svoje organizacije večkrat omogoča tudi brezplačno testiranje za HIV.

Čeprav ji je diagnoza spremenila življenje, ne obžaluje, da se je okužila. ''Ničesar ne obžalujem. Natanko tako je, kot je moralo biti. Ostajam pozitivna. Če ne bi dobila HIV, verjetno ne bi naredila toliko stvari v svojem življenju. Svojo zgodbo delim z drugimi ljudmi, kadar koli imam priložnost za to. Prav tako svoje znanje in izkušnje z virusom HIV. Če se to ne bi zgodilo, bi šlo moje življenje popolnoma drugo pot. Naučila sem se soočiti s težavami in veliko bolj srečna sem sedaj, ko to znam, kot pa nekoč, ko sem ves čas razmišljala o tem, kakšno bo moje življenje in kaj bo čez deset let. Ne bojim se več smrti. Pomirila sem se z njo in s svojim življenjem in mislim, da me je diagnoza naredila veliko bolj pozitivno, kot sem bila prej. HIV je sedaj del mene,'' zaključuje.