''Pilot je bil izjemno potrpežljiv, ko je debelo uro čakal, da moj sin vstane s tal, sede na stol in se pripne za vzlet. Na koncu so ga dobesedno mogli odnesli z letala. Jaz in moj mož Roy pa sva osramočena hodila za njim. Jasno je bilo, da naših težko pričakovanih počitnic v Grčiji ne bomo dočakali. Ne, Stephen ni bil razvajen malček, ko se je to zgodilo. Star je bil 45 let. Sramotni dogodek, ki se je zgodil pred dvema letoma pa je le eden iz niza številnih preizkušenj, s katerimi se soočamo vse, od kar je na svet prijokal Stephen, najin drugi otrok, ki se je rodil z Downovim sindromom,'' je za britanski Mail Online pojasnila danes 69-letna Britanka Gillan Relf, ki za Stephena skrbi že 47 let.

Po skoraj pol stoletja skrbi za otroka s to gensko boleznijo, ki je posledica kromosomske motnje, 69-letnica danes odkrito priznava, da obžaluje, da ni imela priložnosti za splav. ''Bilo je tako težko, da danes lahko odkrito povem, da mi je žal, da se je rodil. Vem, da bo to mnoge šokiralo: to je moj sin, ki ga ljubim, za katerega sem skrbela in ga varovala skoraj pol stoletja, a če bi lahko zavrtela čas nazaj, bi se v trenutku odločila za splav. Sedaj sem stara 69 let, Roy pa 70, kmalu bova praznovala najino zlato obletnico poroke.''

Gillan in Roy sta poročena že vse od njenega 19. in njegovega 20. leta starosti. Leto dni po poroki je Gillan zanosila in kmalu povila njunega prvega sina Andrewa. A družino sta si želela povečati za še enega člana in kmalu je izvedela veselo novico, da nosi še enega otroka. A tokrat stvari niso šle po načrtih. ''Čeprav takrat še ni bilo na voljo toliko pregledov, sem vedela, da je z mojim plodom nekaj narobe. Temu lahko rečete tudi materin šesti čut ali intuicija, a vedela sem, da je z mojim dojenčkom nekaj narobe. Kljub temu so zdravniki in babice vztrajali, da sem le panična in niso želeli izvesti amniocinteze. Bila sem zdrava 22-letnica, zato so bili prepričani, da imam le malo možnosti za to, da bi otrok imel Downov sindrom,'' se spominja.

Stephen se je rodil januarja 1967 v Kent & Canterbury bolnišnici. ''Pogledala sem ga, ko je bil zavit v svojo odejico. Bil je majhen, imel je okrogle lešnikove oči in širok raven nos. 'Mongol je, kajne,' sem rekla svoji materi. Danes se to sliši šokantno, a takrat smo tako imenovali ljudi z Downovim sindromom,'' pripoveduje. Kar sedem mesecev se o možnosti Downovega sindroma z njo niso pogovarjali ne zdravniki ne medicinske sestre, zato si je tudi sama zatiskala oči in se prepričevala, da je otrok 'normalen'. A ko je tistega poletja zbolel in ga je odpeljala v bolnišnico, so zdravniki potrdili njene najgloblje strahove. Dojenček je imel Downov sindrom. ''V trenutku se mi je svet sesul. Po glavi so se mi podila vprašanja: 'Sem jaz povzročila motnjo? Kako grozno bo naše življenje, ko bomo živeli s tem? Kakšen vpliv bo imelo na njegovega brata Andrewa, ki je bil star dve leti? Kako za vraga se bova z Royem soočila s tem?' To je bil dan, ko se je normalno življenje zame, za Andrewa in Roya končalo. Morda bi od mene pričakovali, da bom rekla, da sem se sčasoma naučila sprejeti njegovo motnjo, da si po 47-letih življenja s svojim sinom, nihče od nas ne predstavlja več življenja brez njega in da sem hvaležna za to, da nisem imela nikoli priložnosti za to, da bi splavila. Kljub vsemu pa tega ne morem reči. Čeprav imam svojega sina rada in sem nadvse zaščitniška do njega, vem, da bi bili srečnejši brez njega in da bi bila naša življenja veliko manj zakomplicirana, če se ne bi nikoli rodil. Želim si, da bi naredila splav. Tega si želim vsak dan. Če se ne bi rodil, bi imela še enega otroka, imeli bi normalno družinsko življenje in Andrew bi po najini smrti od brata dobil pomoč in ga ne bi doživljal kot svoje obveznosti.''

Gillan se je odločila o svoji zgodbi spregovoriti, da bi podprla odločitev žensk, ki se odločijo za splav potem, ko izvedo, da ima njihov otrok Downov sindrom. Kot pravi, številne sodobne ženske, ki sprejmejo to odločitev, doživijo kritiko okolice in imajo občutek krivde. Sama pa je prepričana, da je to povsem njihova odločitev, zaradi katere jih ne bi smel nihče obsojati. ''Vsakega, ki sodi o odločitvi teh žensk izzivam naj preden obsoja poskusi živeti življenje mater, kot sem jaz. Matere, ki je do konca življenja obvezana težavnemu otroku, ki potrebuje nenehno pomoč in nikoli ne odraste. Morali bi izkusiti, kako je biti starš odraslemu moškemu, ki zase ne more skrbeti bolje kot zase skrbi malček. In morali bi vedeti, kakšno je življenje, ko vsak dan zaradi teh občutkov živiš z ogromnim občutkom krivde, '' še pojasni 69-letnica.

Izčrpana mati je v svojem šokantnem priznanju pojasnila še, da je njena trenutna največja skrb, kaj se bo zgodilo s Stephenom po njeni smrti. ''Prepričana sem v to, da bo Stephen živel dlje kot jaz in njegov oče in ne vem, kako bo zmogel, ko naju ne bo več. Preprosto dejstva, da naju več ni ne bo mogel razumeti. In ko se bo to zgodilo, kdo ga bo varoval? Ko sva ga pri njegovih 18 letih dala v oskrbo in ga obiskala med vikendi, sva opazila modrice na njegovih rokah. Prepričana sva bila, da je bil fizično zlorabljen. Rekel nama je, da ga je eden izmed njegovih negovalcev porinil v bazen. Takrat sva se močno borila za to, da sva ga dobila nazaj v domačo oskrbo. Samo starš invalidnega otroka lahko v resnici razume, kakšni so strahovi, za katere veš, da te bodo strašili tudi, ko boš mrtev. Čeprav tega nisva nikoli rekla na glas, misliva, da bo slej ko prej Andrew moral prevzeti odgovornost zanj. O nečem takem se nikoli ne pogovarjamo, preprosto gre za nekaj samoumevnega. A imam neizmeren občutek krivde zaradi tega. Danes živi kilometre stran in kmalu bo prvič postal oče, star je 49 let.''

Kakšno je vaše mnenje? Se vam zdi njeno priznanje sebično ali razumete njeno plat zgodbe?