Pri 24 letih glavobole pripisujemo stresu, utrujenosti ali pomanjkanju spanca, a neznosna bolečina, ki jo je Ema doživela lanskega januarja, ni bil navaden glavobol. ''Nisem mogla več stati. Nisem izgubljala zavesti, a je bila taka bolečina, da mi je postalo slabo,'' pripoveduje. Potem ko so jo pripeljali v bolnišnico, so ugotovili, da gre za krvavitev v možganih, zato so jo uspavali in takoj operirali. Po približno dveh tednih se je zbudila iz umetne kome. ''Želela sem vedeti, kaj se je zgodilo. Ker preprosto ne veš. Ko so mi povedali, mi je mama kasneje rekla, da je mimo vseh teh kablov šla moja solza. Takrat me je pomirila in rekla: 'Ne bomo jokali, bomo jokali od sreče, potem ko bo vsega konec.' ''

Sprva je komunicirala samo s stiskom ene roke. ''Spomnim se občutka, ko si ujet v svojem telesu in te nihče ne razume. Ti kažeš, govoriš, mislim govoriš v svoji glavi, a nič ne izustiš.'' Naučiti se je morala vsega na novo. ''Dejansko ne veš nič. Se ne spomniš nič. Ko mi je na primer tehnik rekel: Na, tukaj imaš ščetko', nisem vedela, kaj naj z njo. Približno veš, da gre ščetka v usta, ampak kaj potem z njo. Ne veš, res ne veš, kaj delati z njo ...''

V enem letu je od postelje in vozička prešla na berglo, palico in zdaj celo samostojno hojo. ''Že en sam krog je bil zelo, zelo naporen. Zdej grem, recimo, na Rožnik, brez vsega. Ali pa okrog Blejskega jezera.''

Ema se ni nikoli pomilovala in smilila sama sebi, raje je izbrala smeh in optimizem - a to ne pomeni, da ni imela tudi težkih trenutkov. ''Težko je, ker si odvisen od nekoga drugega, odvisen si od tega, da te nekdo postavi v posteljo, da ti nekdo da vodo, da te nekdo hrani, pravzaprav za vse ... In zdaj včasih, ko imam težave, ko morem še to narediti, pa morem še to, rečem, ampak ti to zdaj lahko. Ti zdaj to zmoreš. Pol leta nazaj nisi mogla iti sama po kozarec vode,'' pove. ''Najhuje mi je bilo to, da ne zmorem narediti stvari, da morem sedeti prikovana, da moram prositi nekoga, da grem na stranišče. Da sem morala reči na glas pred vsemi, jaz bi šla na stranišče. Ali pa, jaz bi kozarec vode. Ker prej sem bila vedno samostojna.''

Njena največja pomoč, opora in prva terapevta sta bila njen fant in mama. ''Sama sem bila ves čas na meji, kot so rekli zdravniki. Danes te ni več ali pa ostaneš. In to, da sta onadva ostala pozitivna, da sta se smejala z mano, da jima ni bilo težko me dati v voziček in iti nekam, recimo v živalski vrt ali kam drugam, to me je držalo pokonci.''

Zdaj je že veliko bolj samostojna, še vedno pa jo čaka dolgotrajno zdravljenje, saj so ji v možganih odkrili še en vozliček. Vendar ji volje nikoli ne zmanjka. ''Oh, kakšna volja. Jaz nikoli nisem mislila, da imam tako voljo. Ampak zdaj sem rekla, če sem zmogla to, bom zmogla še vse, kar me čaka naprej.''