Ko se je pritoževala nad neznosnimi glavoboli in trdim vratom, so Sharonin zdravnik, osteopat in urgentni zdravnik spregledali njeno urgentno stanje. Sharon so postavili diagnozo, da ima ukleščen živec in jo s protibolečinskimi tabletami poslali domov.

57-letna Sharon se je nato odločila, da bo obiskala še zasebnega nevrologa. Ko ji je ta slikal glavo, je opazil, kako blizu smrti je že bila Sharon. “Sharon je imela izjemno srečo,“ pravi nevroradiolog Tim Hampton, ki je operiral Shanon. “Skoraj tretjina počenih anevrizem se konča s smrtjo, polovica od teh še preden prispejo do bolnišnice.“

Vendar pa do tega ne bi smelo priti. Zdravniki so namreč leta mislili, da se ne da ugotoviti, kdaj bo anevrizma – šibkejši predel v steni žile, ki se zaradi pritiska krvi napihne v nekakšen mehurček, počila in povzročila smrt. Raziskave pa so pokazale, da se v 40 odstotkih primerov pojavijo opozorilni znaki, kot so glavobol, trd vrat in bruhanje v dnevih ali celo tednih preden anevrizma poči.

Sharonin primer je dokaz, da številni strokovnjaki niso seznanjeni z znaki in simptomi anevrizme. Prav tako pa tudi Sharon priznava, da simptomov sprva ni jemala resno. “Nekega dne me je med pripravljanjem večerje močno stisnilo v vratu in glavi,“ pravi Sharon. “Bolečina je bila nenavadna. Imela sem občutek, da mi bo glava, če jo premaknem, razpadla na dva dela. Kasneje sem se pozanimala, kaj naj bi ti simptomi pomenili in ugotovila, da so značilni za anevrizmo,“ razlaga. Poklicala je moža Steva. Ko je videl, da je njen obraz postal siv, jo je hotel nemudoma odpeljati v bolnišnico, Sharon pa je vztrajala, da bi si rada doma odpočila.

“To je bila najbolj neumna odločitev v mojem življenju,“ pravi Sharon. “Lahko bi zaspala in se nikoli več zbudila. Zjutraj sem namreč vedela, da nekaj ni v redu, saj me je ob vsakem gibu zabolelo od vratu do vrha glave.“ Sharon je nato obiskala svojega osebnega zdravnika, ki ji je rekel, da ima ukleščen živec in ji predpisal tablete, ki delujejo protivnetno. “Ukleščen živec sem imela že pred leti, zato je mislil, da se mi je stanje povrnilo. Ker pa bolečina ni izginila, sem obiskala še osteopata,“ pravi. “V naslednjih dneh sem vzela kar nekaj protibolečinskih tablet, bolečina pa kljub temu ni izginila. Nato sem ponovno obiskala osteopata, ki me je poslal nazaj k zdravniku.“ Sharon je z obiskom zdravnika odlašala, počutila pa se je tudi nekoliko bolje. Toda v službi se ji je začel megliti vid, zato jo je Steve nemudoma odpeljal na urgenco. Sharon je sedaj dobivala klasične simptome anevrizme, ki pa jih je zdravnik na urgenci spregledal in ji rekel, naj obišče osebnega zdravnika.

“Možganske anevrizme se pogosto naredijo ob skupini živcev, med katerimi je tudi očesni živec,“ pravi dr. Hampton. “Ko arterija oteče, je vidni živec prizadet. Veke začnejo upadati, vid se megli, vse to pa spremlja grozen glavobol. Vsak zdravnik bi moral vedeti, kaj ti znaki pomenijo.“

Naslednji dan je osebni zdravnik pregledal Sharon in končno ugotovil, da je nekaj hudo narobe. “Hotel je opraviti CT, toda v ambulanti niso imeli prostega termina,“ pravi Sharon. Takrat je pristopil Sharonin delodajalec in se ponudil, da bo Sharon plačal slikanje glave v zasebni ambulanti. Ta prijaznost pa je Sharon rešila življenje.

“Ko sem šla na slikanje, me je bilo na smrt strah,“ pravi. “Glavobol je bil vedno močnejši, levo oko sem komaj odpirala in videla sem dvojno sliko. Po slikanju so me spustili domov, Stevu pa dali CD s slikami glave in vratu, da jih bo imel pri sebi v primeru, če se mi stanje poslabša.“ Ko je Sharon prišla domov, pa jo je poklical nevroloh Sam Chong, da je proučil njene slike in ugotovil, da nujno potrebuje operacijo.

“Če me ne bi takoj operirali, bi anevrizma počila, jaz pa bi najverjetneje umrla,“ pravi Sharon. “Prav tako pa je bila rizična tudi operacija, saj bi tudi med operacijo lahko umrla. Zato sva bila pred operacijo prestrašena tako jaz kot tudi Steve. V glavi sem namreč imela časovno bombo, ki bi lahko vsak trenutek eksplodirala.“

“Po operaciji, ki je trajala dve uri in pol, sem zaslišala, kako sestra kliče moje ime,“ pravi Sharon. “Takrat sem se zavedla, da sem še živa. Glavobol je izginil in preplavil me je neznanski občutek sreče. Po operaciji sem okrevala nekaj mesecev in se šele nato vrnila v službo."

Anevrizmo povzroča več dejavnikov. Med njimi sta najpogostejša kajenje in dednost. “Vendar jaz nisem nikoli kadila, poleg tega pa v družini še nihče ni imel anevrizme,“ pravi Sharon. “Ker so ugotovili, da imam visok krvni tlak, verjamejo, da je težavo povzročil ravno ta. Zato moram zdaj celo življenje jemati zdravila za zniževanje pritiska.“

“Če bi anevrizmo kot bolezen poznala že prej, bi bila bolj vztrajna pri zdravniku, naj opravi CT glave. Imela sem srečo, da sem preživela. Te sreče pa na žalost nimamo vsi,“ še dodaja.