Nato pa je izvedel, da ima raka pljuč v četrtem stadiju. Povedali so mu, da je neozdravljivo bolan.

Kaj to pomeni za človeka, ki se je predal karieri, v kateri je sam reševal življenja? Dr. Kalanithi je v svoji knjigi zapisal, kako je, ko se naenkrat znajdeš v okoliščinah, v katerih se moraš odločiti, kaj boš počel preostanek svojega življenja. Povedal je, kako začneš gledati na življenje, ko ugotoviš, da ti to polzi med rokami.

Prvi odziv – ni želel negotovosti

Njegov prvi odziv je bil, da je pritiskal na onkologe, da mu natančno povedo, koliko časa mu je preostalo. "Potem bi se lahko lažje odločil, kaj naj delam v tem času," piše v knjigi Ko dih postane zrak (When breath becomes air). "Če bi imel še dve leti, bi pisal. Če bi jih imel še deset, bi nadaljeval kirurgijo in znanost."

Kalanithi je bil bolnik v bolnišnici, kjer je prej delal. A sodelavci niso mogli ugoditi njegovi želji. Moral se je sprijazniti z negotovostjo. Ni vedel, koliko časa je še pred njim. Ugotovil pa je tudi, da ni tako lahko spoznati, kaj res želiš delati s preostankom življenja. "Med boleznijo se pravzaprav tvoje vrednote ves čas spreminjajo," piše. "Poskušaš ugotoviti, kaj ti res nekaj pomeni, in to kar naprej ugotavljaš.”

Preberite si še, kako se je z diagnozo raka pa tudi poznejšimi ponovitvami bolezni spopadla danes 43-letna Mojstrančanka.

Kakšna je bila na koncu njegova odločitev?

Kratek čas je nadaljeval kirurgijo, nato pa se je posvetil družini in pisanju.

Ena od stvari, ki se ga je zelo dotaknila, je bilo obžalovanje, da ni bil kot zdravnik bolj pozoren do svojih bolnikov. Spominja se, da je ta čedalje manjša občutljivost prišla postopno. Imel je toliko bolnikov, in nato je nekega dne postalo pomembno le še, da jih uspešno pozdravi. Nehal je odgovarjati na vprašanja, ki se mu niso zdela pomembna. Ni imel potrpljenja za tiste, ki se niso držali navodil. Kot bolnik je nenadoma z drugimi bolniki mnogo bolj sočustvoval. In veliko bolje jih je razumel.

Po diagnozi sta se z ženo Lucy, ki je prav tako zdravnica, začela spraševati, ali bi poskušala imeti otroka. Na koncu sta se odločila, da bosta to storila, in Lucy je zanosila ter rodila hčerko. Bilo je težko vedeti, da bo tako mlada izgubila očeta, pripoveduje Kalanithi. Toda pravi, da sta z ženo po temeljitem razmisleku sklenila, da je del življenja tudi trpljenje. Da se temu ne smemo izogibati.

Dnevi, ki jih je preživel s hčerko, so bili za umirajočega moškega prekrasni. In tako je na koncu zdravnik ugotovil, kaj je najpomembnejše – odnos z nekom drugim, stik, ki ga vzpostavimo.