Zdravstveno osebje bo poskrbelo za vsakega rudarja posebej, potrebovali pa bodo predvsem redno in kakovostno prehrano, higieno ter veliko počitka. Tisti, ki trpijo zaradi diabetesa, visokega pritiska in vnetij kože, bodo deležni posebnega zdravljenja, prav vsem pa bodo šest mesecev na razpolago tudi psihologi.

Kaj je silikoza?

Silikoza spada pod pnevmokonioze, poklicne bolezni pljuč, ki so posledica vdihavanja različnih anorganskih snovi. Glede na snov, ki povzroči bolezen, ločimo azbestozo, silikozo, beriliozo, antrakozo in še nekaj drugih oblik bolezni. Silikozo povzroči vdihavanje silicijevega dioksida (kremenčevega prahu) in velja za eno najhujših poklicnih bolezni, pojavi pa se pri osebah, ki so v stiku s kremenom oziroma silicijevim dioksidom.

Vdihani delci kremenčevega prahu dražijo pljuča in jih z ostrimi robovi opraskajo ter povzročijo razrast veziva v pljučih. Posledica tega je nastanek okroglih vozličev v pljučih, ki jih tvorijo vezivna vlakna pljuč in kristali silicijevega dioksida. Pljuča zaradi tega ne morejo delovati pravilno, bolnik pa začne kazati znake, ki spominjajo na bronhitis. Prvi simptom silikoze je oteženo dihanje, ki se sprva pojavlja pri večjih naporih, nato pa se stopnjuje in začne pojavljati tudi med mirovanjem. Pacientom življenje običajno otežujejo tudi močan suh kašelj, bolečina v prsnem košu in nepravilen srčni utrip. Vdihavanje kristalnih kremenčevih delčkov pa lahko pripelje ne le do silikoze, temveč tudi do tuberkuloze, pljučnega emfizema, kroničnega bronhitisa in celo raka na pljučih.

Obstajajo različne oblike silikoze, ki se med seboj razlikujejo po tem, kako hitro se pojavijo simptomi. Najpogostejša je kronična silikoza, pri kateri se simptomi pokažejo šele deset do 15 let po prekomerni izpostavljenosti prahu.

Zdravnik diagnozo postavi na podlagi rentgenske slike pljuč, s katero išče nepravilnosti v pljučih, nato s spirometrijo izmeri volumen in pretok zraka v pljučih, nato pa sledi še bronhoskopija, s katero pregledajo dihalne poti.

Za silikozo na žalost ni zdravila. Bolnik mora najprej poskrbeti, da bo živel in delal v okolju, kjer ne bo vdihaval škodljivih delcev, kar pomeni, da je menjava službe praktično obvezna. Sledi zdravljenje s pomočjo antibiotikov in zdravil za lajšanje simptomov ter preprečitev nadaljnjih zapletov, pri osebah z najhujšimi oblikami bolezni pa predstavlja presaditev pljuč edino rešitev.