Kila ali hernija nastane, ko skozi neobičajno odprtino v mišičnih strukturah trebušne stene v telesne votline, kot je na primer trebuh, ali v podkožje zdrsne del tkiva ali organa. Ta poškodba običajno povzroči vidno izboklino, ki pa je še bolj opazna, če so trebušne mišice napete, saj se v tem primeru v trebušni votlini poveča pritisk.

Kil je več vrst

Kila lahko nastane na različnih delih telesa, najpogostejše pa so dimeljske kile, ki lahko pri moških zdrsnejo celo v mošnjo. Razlogov, zakaj so ravno te najpogostejše, je več. Prvi razlog je ta, da je to področje že anatomsko šibkejše zaradi slabše mišične pokritosti, poleg tega pa pokončna drža povzroča velik pritisk na to področje in tako še bolj obremenjuje že tako šibko tkivo. Kombinacija teh dejavnikov povzroči predrtje mišičnega tkiva ali razširitev že prej obstoječe luknje v njem, blizu ležeči organ (mehur ali črevo) pa se izboči skozi trebušno steno v dimlje.

70 odstotkov vseh kil je dimeljskih, 20 odstotkov je stegenskih, 10 pa popkovnih. Indirektne dimeljske kile so najpogostejše pri otrocih in mladih odraslih, poleg tega pa so 20-krat pogostejše pri moških. 10 do 20 odstotkov dimeljskih kil je posledica oslabelosti mišic (zaradi preobremenjevanja ali poškodbe), dimeljske kile te vrste pa se običajno pojavljajo pri starejših moških s šibkimi mišicami. Stegenske kile se zelo redko pojavljajo pri mlajših od 15 let ter so dvakrat pogostejše pri ženskah, še posebej po porodu, približno 30 odstotkov ljudi starejših od 50 let pa trpi za hiatalno kilo.

Simptomi zunanje kile lahko vključujejo bolečino in neugodje ali občutek teže v prizadetem predelu ter oteklino na površju abdomna oziroma dimelj. Izboklina je poleg tega običajno večja ob napenjanju, v ležečem položaju pa ponavadi izgine. Notranje kile je za razliko od zunanjih težje odkriti, saj ni na površju nobene izbokline, po kateri bi jih lahko prepoznali. Te tako običajno odkrijejo šele, ko pride do zapletov (ukleščenja črevesja in zaprtja). Za hiatalne kile, ki nastanejo, ko želodec zdrsne skozi odprtino v preponi, kjer prehaja požiralnik v trebuh, simptomi običajno niso prisotni, se pa lahko pojavlja refluks želodčne kisline. Če kilo spremljajo slabost, bruhanje, nepravilno odvajanje blata in napenjanje, je to znak ukleščenja kile, ki zahteva takojšnjo zdravniško pomoč.

Aktivnost stanje poslabša

Najpogostejši vzrok za nastanek kile je oslabelost mišične stene trebuha, tveganje pa povečujejo kašljanje in napenjanje, debelost, nosečnost, dvigovanje težkih bremen, debelost, slaba prehrana, kajenje in driska oziroma zaprtje. Ko je enkrat že prisotna, kilo lahko poslabšajo vse aktivnosti, pri katerih napenjamo trebušne mišice – dvigovanje, kašljanje, napenjanje ali celo gibanje črevesja. Resni zapleti pri kili so posledica ukleščenja tkiva, pri čemer lahko pride do prekinitve krvnega obtoka in odmiranja tkiva, to pa v najslabšem primeru vodi do gangrene, predrtja črevesa, okužbe, šoka in celo smrti.

Zunanje kile zdravnik običajno odkrije že s kliničnim pregledom, notranje kile, torej hiatalne in preponske kile pa diagnosticira z rentgenskim slikanjem.

Lahko so nevarne, a jih je mogoče odpraviti!

Če kil ne zdravimo, se začnejo povečevati, dimeljske kile pa lahko zrasejo tako velike, da pri moških včasih prodrejo v mošnjo. Ukleščenje dimeljskih kil je izjemno redko, je pa pogostejše pri stegenskih kilah. Treba je vedeti, da ukleščenje ni nujno povezano z velikostjo kil, dejstvo pa je, da so lahko zunanje trebušne kile v primeru ukleščenja tudi smrtno nevarne.

Pri hiatalnih kilah je treba zdraviti refluks oziroma vračanje želodčne kisline v požiralnik, saj se lahko na spodnjem delu požiralnika naredijo brazgotine, ki so lahko izvor rakavih sprememb in povzročajo težave pri požiranju. Včasih pri tem zadostujejo že zdravila.

Popkovne kile pri majhnih otrocih običajno ni treba zdraviti, saj izgine sama od sebe do četrtega leta, za vse ostale pa je operacija najboljša rešitev. S tako imenovano hernioplastiko kirurg vrinjeno tkivo oziroma organ vrne v naravni položaj in popravi oslabelo mišično steno, skozi katero je kila prodrla. Okrevanje po operaciji je hitro in uspešno, še posebej, če je operacija laparoskopska. V tem primeru lahko pacienti vstanejo že naslednji dan po operaciji, po tednu dni pa lahko že normalno hodijo, delajo in se gibljejo.

Če je kila v fazi, ko kirurško zdravljenje še ni potrebno, jo lahko zdravnik popravi že s prsti. To stori tako, da izboklino porine nazaj v trebušno votlino, na mesto, kjer je prej bila kila pa namesti poseben pas, ki preprečuje ponoven nastanek kile. Ne glede na to, kakšen način zdravljenja bo izbral zdravnik, pa vsekakor velja, da je postopek vedno uspešnejši pri bolnikih, ki pred posegom izgubijo odvečno telesno težo, skrbijo, da niso zaprti in prenehajo s kajenjem.

Da bi se kolikor je le mogoče izognili nastanku kile, pazite, da se boste izogibali pretiranemu napenjanju in dvigovanju težkih bremen, da boste uživali balastno hrano z veliko vlakninami, ki pospešuje prebavo, da boste krepili mišice trebuha in skrbeli za ustrezno telesno težo.