Kakšni so prvi znaki bolezni?

Simptomi kolorektalnega raka so odvisni od velikosti tumorjev in od tega, kje znotraj debelega črevesa oziroma danke se sploh pojavijo. Najpogostejši bolezenski znaki pa so:

– bolečine in/ali krči v trebuhu;

– slabost in/ali bruhanje;

– težave s prebavo, na primer nenehno izmenjavanje zaprtja in diareje;

– bolečine v danki;

– občutek neizpraznjenosti črevesja ali danke kljub predhodnemu iztrebljanju:

– kri v blatu;

– spremenjena oblika blata, na primer zelo tanko blato;

– slabokrvnost, ki jo povzroči izločanje večje količine krvi;

– s slabokrvnostjo povezani klinični znaki, kot so vrtoglavice, šumenje v ušesu, utrujenost in zaspanost;

– izguba apetita in posledično telesne teže teže.

Pri pravočasnem odkrivanju bolezni je težava predvsem v tem, da marsikdo simptome zamenja s kakšnimi drugimi, manj nevarnimi prebavnimi motnjami oziroma obolenji, na primer hemoroidi, razjedami na želodcu, žolčnimi kamni ali reakcijami na hrano. Zaradi tega veliko ljudi ne odide k zdravniku in je bolezen odkrita šele takrat, ko se rak razširi tudi v druga, bolj oddaljena tkiva in organe.

Dejavniki tveganja

Raku debelega črevesa in danke so bolj podvrženi ljudje s kroničnimi vnetnimi črevesnimi boleznimi in tisti, ki so v preteklosti že premagali kolorektalnega raka. Pri približno osmini obolelih pa so za nastanek bolezni krivi genski dejavniki – bodisi so podedovali okvarjen gen, ki lahko povzroči tri vrste raka, in sicer raka jajčnikov, dojke ali debelega črevesa, bodisi je kolorektalni rak posledica dedne bolezni, imenovane družinska adenomatozna polipoza. Zanjo je značilno, da se v debelem črevesju razvijejo številni izrastki – polipi, ki v kar 90 odstotkih sčasoma postanejo maligni. Drugi dejavniki tveganja pa so še:

– pretirano uživanje alkohola in kajenje;

– neprimerna prehrana z veliko maščobami in malo vlakninami;

– prekomerna telesna teža;

– telesna neaktivnost;

– starost – večinoma za kolorektalnim rakom zbolevajo ljudje po 50. letu starosti.

Kako ga odkrijemo?

Kolorektalnega raka lahko s presejalnimi pregledi odkrijemo še pred pojavom prvih simptomov. Obstaja več preiskav za odkrivanje raka debelega črevesa in danke:

– rektalni pregled lahko opravi zdravnik digitalno ali tako, da z orokavičenim prstom pretipa danko in išče morebitne rašče, tumorje;

– hematest – v laboratoriju pregledajo blato in v njem iščejo sledi krvi, tudi tiste krvavitve, ki jih s prostim očesom ni mogoče videti;

– rektoskopija – zdravnik s posebno napravo, vstavljeno skozi zadnjik, pregleda zadnji del črevesja oziroma danko;

– kolonoskopija služi pregledovanju celotnega debelega črevesa;

– kontrastno slikanje z barijem kaže morebitne nepravilnosti v svetlini debelega črevesja in danke.

Vsi tisti, ki imajo v družini bližnjega ali daljnega sorodnika s kolorektalnim rakom, bi morali po 40. letu opravljati presejalne preiskave na tri do štiri leta. Sicer pa bi morali biti vsi pozorni na zdravje svojega debelega črevesja in danke ter ob prvih zaskrbljujočih znakih obiskati zdravnika.

Načini zdravljenja

Potek zdravljenja je odvisen od tega, ali je rak omejen le na črevo oziroma danko ali je že zaseval v druge dele telesa. V začetnih stadijih se rakave tumorje odstrani operativno in običajno v tej začetni fazi po posegu ni potrebno nobeno dodatno zdravljenje. Če pa je rak napredoval v okoliška ali celo bolj oddaljena tkiva in organe, pa se poleg operativne odstranitve tumorjev kot metoda zdravljenja uporablja še kemoterapija, pri zdravljenju danke pa tudi obsevanje. V nekaterih primerih – če se tumor nahaja v spodnji tretjini danke – pa je potrebna celo amputacija danke, pri čemer zdravniki hkrati navzdol zaprejo črevo ter zgornji del črevesa speljejo skozi trebušno steno.