Tumorji na možganih k sreči sodijo med redkejše oblike rakavega obolenja. Poleg tega ni vsak možganski tumor maligen, torej rakav, temveč se lahko v možganih razvijejo tudi nekoliko manj nevarne, benigne tumorske tvorbe. Vendar pa statistike kažejo, da možganski tumorji vendarle pogosteje nastanejo kot posledica zasevkov katere druge oblike raka – v možgane najpogosteje zasevajo rak pljuč, dojk, pljuč, raka debelega črevesa in danke. Lahko pa se v možganih razvijejo tudi tako imenovani primarni tumorji, ki zrastejo kar tako, sami od sebe, in niso posledica nekega drugega rakavega obolenja. Vendar so primarni tumorji redkejši – letno naj bi zdravniki pri nas odkrili le okrog 100 primerov primarnih tumorjev, medtem ko so sekundarni tumorji, torej ti, ki se v možgane razširijo iz drugih delov telesa, kar desetkrat pogostejši.

Tumor je pomembno zgodaj odkriti

Ne glede na to, ali je tumor benigen ali maligen, v vsakem primeru povečuje pritisk v možganih in povzroča njihovo otekanje, vpliva lahko tudi na spremenjeno delovanje nevronov in celo na delovanje žlez z notranjim izločanjem. Posredno ali neposredno lahko torej tumor vodi v težave, ki se morda na prvi pogled marsikomu ne zdijo resne. Simptomi, ki kažejo na možganski tumor, so sicer odvisni od načina in mesta rasti tumorja ter od njegove velikosti. Najpogosteje pa se možganska tumorska tvorba kaže z naslednjimi simptomi:

Glavobol

Prav vedno bolj močan glavobol, ki kar ne pojenja in ne mine, je eden najpogostejših znakov možganskega tumorja. Vendar pa vsak glavobol ne pomeni znaka za preplah, zato nikar ob vsaki bolečini v glavi ne odhitite panično k zdravniku. Tumorski glavobol se namreč precej razlikuje od navadnega glavobola. Pogostejši je zjutraj, ko je pritisk v venah povečan oziroma ko sta večja volumen možganov in pritisk v lobanji. Poleg tega se bolečina stopnjuje in ne pojenja, medtem ko bolečina pri navadnem glavobolu običajno traja omejen čas oziroma po določenem času popolnoma izzveni.

Slabost in bruhanje

Poleg glavobola sta tudi slabost in bruhanje eden bolj zgodnjih simptomov, ki kažejo, da se v naših možganih nekaj dogaja. Tudi ta simptom je posledica povečanega intrakranialnega tlaka, kot strokovno imenujemo povečan pritisk v lobanji. Pogosto se glavobol, slabost in bruhanje pojavijo hkrati.

Epileptični napadi

Ker lahko tumor povzroči tudi na moteno prenašanje impulzov v možganih oziroma moteno presnovo nevronov, se kot tipičen in dokaj pogost znak težav pojavljajo tudi epileptični napadi. Ti so bodisi posledica pritiskanja tumorja na določene dele možganov ali pa vraščanja tumorja.

Nevrološke motnje in motnje delovanja žlez z notranjim izločanjem

Zaradi motenega delovanja nevronov lahko prihaja tudi do raznih nevroloških motenj, kot so hude motnje vida, v skrajnem primeru lahko tudi slepota, motnje govora, motnje v koordinaciji, šibkost ali celo polna izguba občutka v udih … Spremembe možganskih struktur pa lahko povzročijo tudi moteno delovanje žlez z notranjim izločanjem, ki vplivajo tako na telesno presnovo in rast kot tudi na spolne funkcije.

Kako poteka postavitev diagnoze in zdravljenje?

Med ključne preiskave za postavitev diagnoze v prvi vrsti sodita temeljit klinični in nevrološki pregled, temu sledi še slikanje glave z računalniško tomografijo in magnetno resonanco. Za določitev natančne diagnoze in zdravljenja je treba opraviti še biopsijo tumorja oziroma histopatološki pregled, za kar je potreben operativni poseg.

Prav zdravljenje primarnih možganih tumorjev je pogosto kirurško, medtem ko pri sekundarnih tumorjih operativna odstranitev ne pride vedno v poštev. Če je na primer v možganih več sekundarnih tumorjev oziroma metastaz, operativno odstranjevanje ene po ene ni najboljša izbira, temveč se v primeru številnih zasevkov zdravniki odločijo za zdravljenje z obsevanjem. Če pa je v možganih le en sekundarni tumor, ga kirurgi še vedno lahko kirurško odstranijo.

Kirurški odstranitvi tumorja velikokrat sledi še dodatno zdravljenje, ki je seveda odvisno od vrste tumorja, izida operativnega posega in splošnega stanja bolnika. Glede na vse te okoliščine se potem zdravniki odločijo, ali bo moral bolnik prestati še zdravljenje s kemoterapijo, obsevanjem ali je najbolje kombinirati kar obe vrsti zdravljenja. Žal pa je v nekaterih primerih tudi tako, da je bolnik v tako slabem stanju, da mu nobeno dodatno zdravljenje ne bi pomagalo, temveč bi le še poslabšalo njegovo že tako slabo stanje.

Ste se nam že pridružili na naši Facebook strani? To lahko storite s klikom na