O slabokrvnosti, ki jo pogosto imenujemo tudi anemija, govorimo takrat, ko je v krvi močno znižana koncentracija hemoglobina, barvila, ki omogoča prenos kisika po krvi, ali pa ko se v krvi pojavljajo spremenjene, nenavadne oblike hemoglobina. Ker se po krvi prenaša premalo kisika, je motena oskrba tistih tkiv in organov, ki za delovanje nujno potrebujejo ravno kisik, to pa vodi v nastanek značilnih simptomov, ki kažejo na slabokrvnost:

– utrujenost, slabotnost, celo omotičnost,

– bledica,

– razbijanje srca in bolečine v prsih,

– zadihanost, ki se pojavi že ob manjših naporih,

– glavoboli,

– krhki in sploščeni nohti,

– gladek in pordel jezik,

– razpoke kože v ustnih kotičkih.

Za slabokrvnost ni vedno kriva le neprimerna prehrana. Vzroki so različni – nekateri so dedno pogojeni, drugi pa posledica kakšnih zunanjih dejavnikov:

– pomanjkanje določenih snovi v telesu, na primer železa, vitamina B12 ali folne kisline, za kar je po navadi kriva neuravnotežena, dietna prehrana,

– spremenjena oblika hemoglobina v krvi, kar je pravzaprav dedno pogojena motnja – spremembe hemoglobina se običajno pojavijo že kmalu po rojstvu, pokažejo pa šele pozneje v otroštvu,

- motena tvorba rdečih krvničk (eritrocitov) in drugih krvnih celic kostnega mozga, ki je pogosto prirojena in le redko pridobljena,

- čezmerno razgrajevanje eritrocitov, kar imenujemo tudi hemoliza.

Pa vendar je med ljudmi najpogostejša ravno anemija, ki je posledica pomanjkanja železa. Železo je namreč ključna sestavina hemoglobina, in če telesu primanjkuje železa, sta tvorba in vgrajevanje hemoglobina v erotrocite motena. Posledica je torej slabokrvnost. Najpogosteje telesu primanjkuje železa zaradi obsežnejše krvavitve, kot so izredno močne menstruacije, krvavitve iz želodčnih razjed ali razjed v prebavilih. Včasih zaužijemo premalo hrane, ki je bogata z železom, lahko pa se anemija pojavi tudi v obdobjih, ko telo potrebuje več železa – na primer v nosečnosti, obdobju hitre rasti, pubertete. Možno pa je tudi, da je slabokrvnost posledica neustrezne absorpcije železa iz hrane, pri čemer motnje absorpcije pravzaprav povzročajo različne bolezni tankega črevesa.

Zdravniki pri pacientih, ki trpijo zaradi slabokrvnosti, opravijo krvne preiskave, s katerimi ugotavljajo vzroke težav in točno raven hemoglobina v krvi. Kajti od vzrokov in od tega, kako slabokrven je bolnik, je odvisno, kakšno bo zdravljenje. V primeru hujše slabokrvnosti pa vam bo zdravnik predpisal tudi ustrezna zdravila – najpogosteje železove pripravke v obliki tablet, redkeje injekcije, ki jih pacient redno dobiva več mesecev. V najhujših primerih slabokrvnosti pa bolnik potrebuje celo transfuzijo krvi. Hkrati pa bo zdravnik zdravil tudi vzroke slabokrvnosti – razjede v prebavilih ali želodcu, moteno absorbiranje …

Če pa je za vaše težave krivo zgolj pomanjkanje železa in če se spopadate z blago obliko anemije, pa boste verjetno morali le nekoliko spremeniti prehrano in v jedilnik vključiti več tistih živil, ki so bogate z:

– železom (žitarice, suho in nekatero sveže sadje – slive, borovnice, ribez, jajca, špinača, goveje meso in jetrca),

– folno kislino (zelena solata, cvetača, brokoli, brstični ohrovt, fižol, grah, šparglji, repa in nekatero sadje – banana, jagode, maline),

– vitaminom A in C, ki izboljšujeta absorpcijo železa iz prebavil (surova zelenjava, limone in pomaranče).

Če pa za takšno uravnoteženo in z železom ter folno kislino bogato prehrano poskrbite že prej, se lahko slabokrvnosti izognete – seveda če zanjo ni kriva kakšna bolezen oziroma bolezensko stanje.