Kako lahko prepoznamo tiste prve, najbolj skrite in neočitne znake, ki kažejo na morebitne motnje hranjenja?

Prvi znaki za alarm so zagotovo nenehno ukvarjanje s težo, postavo, hrano, kalorijami in dietami, pretirano in negativno posvečanje pozornosti zunanjemu videzu, pretiran in strog režim telesne vadbe, izogibanje hrani in dogodkom, povezanim s hrano. Za ljudi z motnjami hranjenja je značilno tudi, da postaneta hrana in prehranjevanje pomembnejša od vsega drugega. Pri njih se pojavlja želja, da bi jedli sami, nenormalen strah, da se bodo zredili, hudo samoobtoževanje in zaskrbljenost, če pojedo kaj "prepovedanega".

Kako pristopiti k osebi, ki ima težave s hrano?

V prvi vrsti naj si poiščejo ustrezno literaturo ali obiščejo strokovnjaka in se poučijo o motnjah hranjenja. Več kot bodo o njih vedeli, lažje bo pomagati. Poskusijo naj se pogovoriti s prizadetimi tudi o drugih stvareh in ne le o teži, hrani, telovadbi. Izogibajo naj se komentarjem o tem, kakšna je bolna oseba videti. Če rečejo anoreksični osebi, da je shujšala, bo to vzela kot kompliment, če rečete, da se je zredila, pa kot kritiko. Nikoli takšne osebe, ki ima težave, ne silite s hrano. Izogibajte se čustvenemu izsiljevanju. Predvsem pa naj bodo vsi, ki so v stiku z obolelo osebo, v oporo, ponudijo naj ji toplino in sprejemanje. Če mislite, da je oseba zbolela, se poskusite o tem z njo pogovoriti, pojdite k zdravniku oziroma strokovnjaku za motnje hranjenja.

Kako konkretno pa lahko osebi, ki ima motnje hranjenja, svojci pomagajo, da bo enkrat za vselej premagala težave? Kakšne ukrepe svetujete?

Vsekakor gre v prvi vrsti za prvi korak, torej zbrati dovolj poguma tako na eni kot na drugi strani, da o stiski spregovorite. Če sami niste dovolj spretni ali ozaveščeni, je nujno, da skupaj poiščete strokovno pomoč ali osebi svetujete, da jo poišče sama, da bo tako skupaj s terapevtom ali svetovalcem poiskala vzroke za nastalo zasvojenost. Če smatrate, da gre za ogroženost ali že načeto zdravstveno stanje, pa je nujna tudi medicinska pomoč.

Kdaj pa je čas, da takšnemu posamezniku poiščemo strokovno pomoč, in kako strokovnjaki pomagate nekomu, ki ima tovrstne težave?

Potrebna sta pogum za okrevanje in pa priznanje, da sam ali sama ne zmore premagati nastale stiske, da potrebuje zunanjo in strokovno pomoč in da je seveda oseba ujeta v začaran krog, iz katerega ne vidi izhoda in je njegovo zdravje resno ogroženo.

Kaj pa so najpogostejši vzroki, ki pripeljejo do anoreksije oziroma bulimije?

Preproste razlage, zakaj se motnje hranjenje razvijejo, saj jih je že kar nekaj vrst, ni. Gre za kombinacijo različnih dejavnikov, ki vodijo v obseden odnos do hrane. Tako lahko zbolijo perfekcionisti ali ljudje, ki imajo nerealno stroga pričakovanja do sebe, in ne glede na to, kaj dosežejo v svojem življenju, se takšni ljudje počutijo neustrezne in ničvredne. Vse, kar naredijo, ni nikoli dovolj dobro, zato postanejo obsedeni s tem, da bi bili še "boljši". Del tega je pogosto tudi želja po popolnem telesu, kar vodi v obsedeno hujšanje. Pogosto je nastanek motnje hranjenja povezan z željo izogniti se nečemu bolečemu v življenju, na primer družinskim problemom ali spolnosti. Ujetost v vedenjske vzorce motnje hranjenja prinaša v življenje takšnega človeka občutek, da ima stvari pod kontrolo. Ugotovitve iz mojih izkušenj potrjujejo, da je lahko vzrok za katero koli motnjo hranjenja tudi preveč zaščitniška družina ali nezmožnost reševanja konfliktov in problemov. Takrat lahko kdo v družini začne bežati pred problemi s hrano oziroma s tem, kaj poje in česa ne poje. Zaradi družbenega pritiska dekleta neproporcionalno bolj podlegajo motnjam hranjenja kot fantje. Vsepovsod od nas prepričujejo, da je lepo telo vitko telo. Za privlačne moške pa še vedno velja, da morajo biti močni. Včasih lahko nastanek motnje hranjenja sprožijo tudi boleči dogodki, na primer spolna zloraba, nasilje, konec razmerja ali selitev.

Ali lahko takšen posameznik kadar koli vzpostavi normalen odnos so hrane in normalno zaživi?

Vsekakor gre za individualen in kompleksen pristop k vsaki osebi posebej. Seveda gre tudi za izredno dolgotrajno in resno zdravljenje. Predvsem pa gre pri popolni ozdravitvi tudi za vzpostavitev normalnega odnosa do hrane in do svojega telesa, pri čemer pa je treba vpeljati v svoje življenje tudi spremembe, ob katerih se bomo naučili živeti, ceniti in spoštovati svoje telo. Torej ob vsem naučiti se uživati v svojem telesu.