Gravesova bolezen se pogosteje pojavlja pri ženskah kot pri moških, najpogosteje izbruhne med 20. in 40. letom starosti. Eden najmočnejših dejavnikov tveganja je dedna zasnova, kajti statistike kažejo, da se pogosto pojavlja znotraj družine. Lahko pa k izbruhu te avtoimunske bolezni pripomorejo tudi kakšne že obstoječe okužbe, s katerimi se bori organizem, ali celo zunanji dejavniki, kot je dolgotrajna izpostavljenost hudemu stresu.

Če Gravesova bolezen povzroči prekomerno delovanje ščitnice, imenovano hipertiroza ali hipertiroidizem, se kaže z naslednjimi simptomi:

- pospešen metabolizem in posledično izgubljanje telesne teže, čeprav ima oboleli dober apetit in veliko je;

- pospešen, lahko tudi bolj močen in neenakomeren srčni utrip;

- pospešeno znojenje;

- topla in vlažna koža;

- občutljivost na preveliko vročino v okolju;

- drhtenje oziroma tresenje rok;

- neredne menstrualne krvavitve;

- nemir, tesnoba, nespečnost;

- na otip povečana ščitnica in lahko tudi nastanek golše;

- pri Gravesovi bolezni je tipičen znak tudi izbuljenost oči.

Gravesovo bolezen se večinoma zdravi s tirostatiki, ki zavirajo nastajanje ščitničnih hormonov. Običajno jih je treba jemati od enega leta do leta in pol, potem se delovanje ščitnice običajno umiri. Če takšno zdravljenje ne pomaga, se lahko zdravnik odloči za zdravljenje z radioaktivnim jodom, v redkih primerih in kot skrajna možnost pa je potrebna operacija, kjer kirurg odstrani del ali celotno ščitnico. Ker je lahko Gravesova bolezen zelo naporna in lahko močno poslabša kakovost življenja, je pomembno, da že ob prvih znakih obiščete zdravnika in da čim prej začnete z zdravljenjem. To namreč večinoma simptome umiri ali povsem odpravi, čeprav se pri bolnikih z Gravesovo boleznijo težave z motenim delovanjem ščitnice velikokrat ponavljajo.