Kljub prvemu šoku, se je Rafael odločil, da bo živel kakovostno življenje in se začel ukvarjati s tekom. Tako se je tudi ta vikend podal na 42-kilometrski maraton. Seveda pa se tek zdravega človeka precej razlikuje od teka sladkornega bolnika, ki mora vseskozi nadzorovat vrednosti sladkorja v krvi. ''Sladkornemu bolniku pri teku veliko hitreje zmanjka sladkorja v krvi, zato si ga mora nenehno dodajati.'' Ker sta inzulinska črpalka in merilec krvnega sladkorja precej težka, se Rafael pri teku zanaša na svoje telo in občutke, ki mu povedo, kdaj naj zaužije dodatne ogljikove hidrate in tekočino. Kljub vsemu pa ga na pol poti pričaka njegova življenjska sopotnica Erika z vsemi pripomočki in takrat si izmeri sladkor v krvi in po potrebi zaužije dodatno hrano in pijačo. ''Moram priznati, da me je bilo sprva, ko sem izvedela, da si Rafael želi teči na maratonih, nekoliko strah, potem pa sem videla, da ima vse pod kontrolo in da obvlada stvari ter sem to nekako sprejela,'' pravi Erika, ki svojega Rafaela spremlja na vsakem maratonu.

Po štirih urah teka je tako Rafaelu kljub sladkorni bolezni uspelo premagati 42 kilometrov. In veselje ob tem je bilo neizmerno. ''Občutki so neverjetni. Sploh še ne dojemam. Šele jutri bom verjetno dojel, kaj sem naredil danes.'' Rafaelu za njegov uspeh čestitamo tudi mi in mu želimo, da mu uspejo tudi naslednji maratonski podvigi.