''Bil je ponedeljek in Violet je šla normalno v šolo. Ko se je vrnila domov, se ni počutila dobro. Na kosilu je bila videti bleda. Mislili smo, da je bila izčrpana, ker je v šoli praznovala svoj rojstni dan. A v naslednjih nekaj dneh si ni bila podobna. Bila je bleda, utrujena in imela povišano telesno temperaturo. Mislila sva, da gre preprosto za prehlad. Zabavo za njen rojstni dan smo načrtovali na soboto. Prvič sva se odločila, da bo zabava nekoliko večja in sva najela prostor v bližini, kjer smo imeli DJ-a in številna igrala. Pogovarjala sva se o tem, da bi zabavo dopovedali, a v petek smo se odločili, da jo bomo vseeno izpeljali. Sprva je bila polna energije in je skakala po napihljivem gradu. Nato pa se je nenadno pričela tresti in bila vse bolj šibka.''

Tisti dan jo je oče odpeljal na pregled k zdravniku, kjer ji je zdravnik predpisali antibiotile, ki niso pomagali. Ko se je družina v naslednjih treh tednih že četrtič vrnila k osebnemu zdravniku, še vedno niso dobili prave diagnoze. Tako so se odpravili na urgenco, kjer so opravili več testov in zdravniki so staršema povedali, da gre verjetno za levkemijo. Napotili so ju na Birminhgam otroško bolnišnico, kjer so naredili biopsijo kostnega mozga. ''Violet je bila vse slabše in nenehno je imela visoko telesno temperaturo, a takrat še nismo vedeli, da je to tudi eden simptomov HLH.'' Sčasoma so zdravniki izključili levkemijo in test je končno pokazal, da trpi za hemofagocitnim sindromom ali Hemophagocytic Lymphohistiocytosis. Takoj so ji predpisali kemoterapijo in pokazala je nekaj znakov izboljšanja, a začela trpeti za hudimi težavami dihal. Zdravniki so morali povzročiti umetno komo, v kateri je deklica ostala vse do 20. julija lansko leto, ko so starša poklicali ob 5.55 zjutraj. Sporočili so jima, da se Violetino stanje močno slabša. ''Takoj sva prihitela v bolnišnico in videla, da je bila Violet priklopljena na mnogo aparatov. Zdravniki so rekli, da je njeno stanje izjemno slabo in da se ne bo izboljšalo. Povedali so nama, da lahko odstranijo aparate, da nekaj zadnjih trenutkov normalno preživela z njo in se v miru poslovila. Takrat ni več trpela, a bilo je grozljivo, ko sva jo gledala, kako je šla skozi to. Odločila sva se, da bova zadnje trenutke preživela z njo brez naprav in imela sva 30 dragocenih minut, ko sva jo crkljala in ji govorila, da jo imava rada. Nato pa je zaspala za vedno.''

Vse od njene smrti sta starša pričela zbirati sredstva, s katerimi bi dvignila osveščenost o tej redki bolezni. ''Želiva si, da bi ljudje izvedeli za HLH, kakšne so njegove posledice in kako hitro lahko udari. Splošni zdravniki se ne zavedajo njegove nevarnosti in če o tem izvedo več, lahko pomagajo drugim bolnikom. Bral sem, da je stanje ozdravljivo, če je zdravljeno štiri tedne po diagnozi in če bi zdravnik stanje prepoznal takoj, bi morda lahko ozdravela,'' je še povedal njen oče Ivan.