1. Dezodoranti povzročajo raka na dojkah.

Poleg aluminijevih spojin naj bi bili v nekaterih dezodorantih problematični tudi parabeni. Obe vrsti spojin naj bi prehajale skozi kožo pazduhe v dojko in tam delovale podobno kot delujejo ženski spolni hormoni estrogeni, za katere je znano, da spodbujajo rast tumorskih celic in v veliki meri vplivajo na nastanek raja dojk. Prehod kemikalij naj bi bil toliko večji, če se ženska pred nanosom deodoranta brije in še posebej, če si ob tem rani kožo.

A največja epidemiološka študija iz leta 2002, ki je zajela okrog 1600 žensk z in brez raka dojke, ter njena sodobnica iz leta 2006 sta pokazali, da imajo ženske, ki ne uporabljajo antiperspirantov, enako tveganje za raka dojke kot tiste, ki jih uporabljajo. So pa v študiji iz leta 2003 preiskovali tveganje raka dojk pri ženskah, ki se ob uporabi deodorantov tudi brijejo. Rezultati so pokazali, da je tveganje pojava raka na dojki pri ženskah, ki se brijejo in hkrati uporabljajo antiperspirante, enako kot pri tistih, ki ob britju ne uporabljajo deodorantov. Je pa res, da ženske iz prve skupine zbolijo v povprečju mlajše. ''Trenutno torej ni dovolj dokazov, da bi uporabo deodorantov, ki vsebujejo aluminijeve spojine ali parabene, smatrali kot nevarne za nastanek raka dojke,'' na podlagi do zdaj opravljenih raziskav in znanih rezultatov pove doc. dr. Vesna Zadnik z Onkološkega inštituta.

2. Mobilni telefoni, televizije, računalniki in druge naprave, ki sevajo, povečujejo možnosti za nastanek raka.

Vse te naprave proizvajajo sevanje nizkih valovnih dolžin, ki ga naše telo sicer absorbira, a ima premajhno energijo, da bi poškodovalo strukturo molekul v našem organizmu. Poleg tega se energija sevanja zmanjšuje, če se odmikamo od vira sevanja. Tako je morebitno tveganje za nastanek škodljivih učinkov prisotno le v neposredni bližini virov.

Do zdaj še nobena znanstvena raziskava ni pokazala neposredne povezave med nizkoenergijskim sevanjem in rakom. Študije kažejo, da je energija, ki se sprosti v tkivu glave ob telefoniranju s slušalko na uhlju, premajhna, da bi povzročala pregrevanje tkiv ali zvišanje telesne temperature. Vendar pa zaradi relativno kratkega obdobja, ko se naštete naprave uporabljajo v večjem obsegu, še ni mogoče podati relevantnih zaključkov o morebitnih učinkih dolgotrajne izpostavljenosti ali morebitnih zakasnelih učinkih izpostavljenosti nizkoenergijskem sevanju. ''In ker celostne podobe o škodljivosti teh sevanj še nimamo – predvsem ne poznamo jasnih odgovorov o vpliv tovrstnega sevanja na otroke ter o vplivu več deset-letne izpostavljenosti nizko-energijskemu sevanju – je v vsakdanjem življenju upoštevanje previdnostnega principa gotovo smiselno,'' svetuje dr. Zadnik.

3. Meso, preveč zapečeno na žaru, je kancerogeno.

Med pečenjem mesa ali rib na žaru, pa tudi ob praženju na zelo visokih temperaturah nastajajo heterociklični amini. Zaenkrat pri ljudeh še ni dokazano, da ti amini povečujejo možnosti za nastanek raka. Je pa dokazano, da povzročajo tumorje pri poskusnih živalih. Zato preveč zapečenega mesa na žaru zagotovo ni mogoče prištevati med zdravo prehrano. Veliko bolj zdravo je jesti meso, ki je pečeno na manjši temperaturi, ki ni zažgano ali pa je pred pečenjem že deloma kuhano, kajti tako pripravljeno meso vsebuje dokazano manj heterocikličnih aminov.

6. Pitje alkoholnih pijač povzroča raka ustne votline.

Alkohol je že dolga leta znan kancerogen. Prekomerno uživanje alkoholnih pijač povzroča poleg raka ustne votline še rake žrela, grla, požiralnika, jeter, debelega črevesa in danke ter dojke. Tveganje je linearno odvisno od količine popitega alkohola in se močno poveča ob sočasnem kajenju.

7. Ščipanje kože povzroča raka.

''Kljub nasprotnemu splošnem prepričanju poškodbe, kot so udarci, zlomi, modrice ob ugrizu ali ščipanju, ne povečujejo tveganja raka,'' pojasnjuje dr. Vesna Zadnik in dodaja: ''Je pa pogosto, da postanemo bolj pozorni na poškodovan predel ter morda šele ob poškodbi odkrijemo že prej prisotno tumorsko spremembo.'' Izredno redko lahko poveča tveganje nastanka kožnega raka dolgotrajna poškodba – na primer večkratne termične ali kemične opekline istega predela.

8. Če ranimo znamenje na koži, lahko to povzroči kožnega raka.

Maligni melanom je posebna oblika kožnega raka, ki večinoma nastane ob maligni preobrazbi celic v kožnih znamenjih. Poškodba znamenja poveča tveganje za razvoj malignih (melanomskih) celic v kožnem znamenju.

9. Oralni spolni odnos povečuje tveganje za nastanek raka ustne votline.

Tako pri oralnem kot tudi pri vaginalnem ali analnem spolnem odnosu prihaja do neposrednega stika sluznic, kar omogoča prenos mikroorganizmov iz ene osebe na drugo. Med mikroorganizmi, ki se nahajajo v sluznici, v zadnjem času največ skrbi povzročajo določeni tipi Humanih papilomskih virusov (HPV), ki največkrat povzročajo raka materničnega vratu, lahko pa povzročijo tudi tumorje drugih s sluznico prekritih organov, na primer ustne votline. Torej ni sam oralni spolni odnos tisti, ki povzroča raka v ustih, pač pa ga lahko povzroči okužba z virusom HPV, ki nastane ob nezaščitenem oralnem spolnem odnosu.

10. Prevelika spolna aktivnost lahko privede do raka prostate.

Velika spolna aktivnost po eni strani poveča možnosti infekcije spolovil (tudi prostate), po drugi strani pa je raven moških spolnih hormonov pri bolj spolno aktivnih moških večja. V nastanek raka prostate so sicer zagotovo vpleteni spolni hormoni, vendar še ni pojasnjeno, kako. Epidemiološke raziskave, v katerih so skušali povezati raven serumskega testosterona z nevarnostjo raka prostate, niso pokazale bistvenih razlik med bolniki in zdravimi moškimi. Spet druge študije pa so potrdile prisotnost določenih virusov v tumorskih celicah prostate, vendar ni nobena od teh raziskav preverjala prisotnosti teh virusov v prostatah zdravih moških. ''Trenutno torej ni na voljo dovolj znanstvenih dokazov, da bi povečano spolno aktivnost smeli povezovati s povečanim ali zmanjšanim tveganjem raka prostate,'' pravi dr. Zadnik.