Ko je videla, da sta starša obupala nad njo, se je odločila, da bo svoje življenje vzela v svoje roke. Začela je jesti. Celo toliko, da se je v enem letu zredila na 37 kilogramov. ''Ko sem prišla z zdravljenja, nisem vedela, kaj naj sama s sabo, zato sem začela jesti. Tudi vso tisto hrano, ki je bila zame prepovedana zadnjih sedem let. Jedla sem vse, kar je bilo doma in počutila sem se super. A bilo me je hkrati strah, saj se nisem znala ustaviti. Anoreksijo sem zamenjala za prenajedanje in nisem se več prepoznala, ko sem pridobila kilograme,'' pove in doda: ''Z lahkoto bi pojedla ducat krofov in to je bil šele začetek. Nadaljevala sem s hitro prehrano in se nisem ustavila, dokler se nisem do konca napokala.''

Šla je v drugo skrajnost. Na dan je pojedla tudi do 20.000 kalorij ali 83.680 kJ energije. V nekaj letih se je zredila na neverjetnih 95 kilogramov. Vedela je, da znova potrebuje pomoč. ''Vključila sem se v kamp proti debelosti in upala, da bom izgubila telesno težo, ki sem jo tako hitro pridobila. To je bila slaba odločitev, a bila sem obupana. Če sedaj pogledam nazaj, mi je jasno, da je bila napaka v tem, da sem bila osredotočena na zunanji videz namesto na to, da bi ozdravila svoje misli.'' Kmalu je zapadla še v bulimijo in postala odvisna od odvajal. Znova je hujšala. ''Bila sem osamljena in nesrečna in hrano sem uporabljala za to, da sem se spopadala s temi čustvi. Hrana me je že od nekdaj osvobajala bolečine. Tudi takrat, ko so se v šoli norčevali iz mene. Preprosto sem se osredotočila nanjo in pozabila na bolečino.'' Njene motnje hranjenja so se namreč pričele že pri 13 letih, ko se je zaradi zbadljivk in zavračanja sošolcev spopadala z depresijo in anksioznostjo. Stradanje ji je dalo občutek nadzora nad življenjem. ''Obsedeno sem štela kalorije, jedla sem samo hrano, ki je bila pakirana in prekomerno sem telovadila. Tako sem misli preusmerila stran od občutkov zavrnjenosti, ki sem jih čutila s strani svojih vrstnikov in stran od pritiska zaradi nerealnih pričakovanj, ki sem ga čutila.''

Večkrat je bila na različnih zdravljenih. Čeprav je šla iz ene skrajnosti v drugo, je sčasoma le našla pravo pot. Ta je bila v tem, da je ozdravila svoj um. Danes tehta veliko bolj zdravih 55 kilogramov in je našla zadovoljstvo v življenju: ''Sedaj se skušam ne več tehtati. Osredotočam se na to, da ostanem zdrava. Skozi leta sem pisala na stotine dnevnikov, ki sem jih obdržala in odločila sem se, da jih bom združila in napisala knjigo.'' Danes se osredotoča na pozitivne stvari v življenju. Rada jaha konje in igra tenis. Odločila se je tudi za študij psihologije, da bo s svojo izkušnjo lahko pomagala drugim. ''Rada bi povečala osveščenost o motnjah hranjenja in pomagala odstraniti stigmo, ki spremlja to bolezen. Čeprav je bila moja motnja hranjenja dobro vidna navzven, to še ne pomeni, da so vse motnje hranjenja take. Sama sem preživela in želim si pokazati drugim, da lahko tudi oni preživijo. Imam izkušnjo v življenju, ki jo želim deliti z drugimi. Če lahko pomagam samo eni osebi, je vredno truda.''