Najprej se je pojavil rak dojke; ko je po operaciji že mislila, da je kalvarije konec, se je rak razširil na kosti. "Ko imaš enkrat metastatično obliko," pripoveduje, "pa zdravniki rečejo, da gre za kronično neozdravljivo bolezen in s tem moraš živeti. Sama razumem, da tako je, nisem pa s tem prav nič obremenjena. Zdravnikom povem, da imam sama svoje izvide drugje. Moj izvid je, ali lahko hodim, ali lahko kolesarim … Dokler sem fizično fit, se mi zdi, da je tudi psihično lažje." Vedno je bila bolj avanturističnega duha; pri svojih dvajsetih je prepotovala dobršen del sveta. In prepričana je, da ji je prav ta zmožnost hitrega prilagajanja okoliščinam, ki se je je naučila v tem času, pri soočenju in premagovanju bolezni najbolj pomagala.

Če so jo dvajseta naučila, da je življenje lažje, če si bolj fleksibilen, so jo trideseta naučila, da mora izkoristiti prav vsak dan, ki ga ima, ne pa razmišljati, koliko slabega bi jo lahko še zadelo v prihodnje. "Vem, da moram kvalitetno živeti v tem času, ki mi je namenjen," mi pove ob skodelici čaja. "Spremenila sem prioritete. Včasih sem veliko čistila, mislila sem, da mora biti vse do potankosti urejeno. Potem sem želela ugajati predvsem drugim, sedaj želim ugajati predvsem sebi." Ugotovila je, da jo je v preteklosti veliko preveč vodila samo in edino glava. "In če vedno na vse gledaš samo racionalno, se sčasoma izčrpaš. Obveznosti seveda obstajajo, ampak naučiti se moraš tudi, da se vsak dan priklopiš na nek vir energije."

'To je očiščevalna akcija, ki nima konca'

Njen vir energije so sprehodi v naravi, zelo rada kaj prebere. "Seveda nek tempo še vedno obstaja," razloži. "Ampak dan ima samo 24 ur, zato se nečemu moraš odreči. Jaz si vzamem čas, da grem v naravo, ker vem, da je to zame dobro. Zato pa potem recimo ne gledam televizije. To hitenje je v naših glavah. Če si dopustiš, je tako, sicer pa ni." Želi pa Petra poudariti še nekaj. Da do takšnih zaključkov nikakor ni prišla čez noč in da čez noč ravno tako ni spremenila svojega življenja. "Mislim, da je včasih premalo poudarjeno, da so to res dolgotrajni procesi. Tudi v trenutku, ko sem zbolela, sama pravzaprav niti nisem mislila, da je z mojim življenjem kaj narobe. Šele kasneje sem pričela razmišljati, da je bolezen nekaj moralo povzročiti."

In ko je učenec pripravljen, pride učitelj, mi večkrat ponovi. "Tudi ko se mi je bolezen razširila, sem pomislila edino, da očitno nekaj še vedno delam narobe," pripoveduje. "To je očiščevalna akcija, ki po moje nima konca." Petra še vedno hodi na terapije; zdravila preprečujejo, da bi se rak po kosteh širil naprej. Po prvem šoku je ostala optimistična. "Srečo sem imela, da se rak ni razširil na kakšen organ," pravi. "Ker zaradi metastaz na kosteh ne umreš. To je le še eno opozorilo, da še malo delam na sebi …" Če se je v tem času česa naučila, se je naučila poslušati svoje telo. Tri leta po prvi diagnozi je namreč ugotovila, da jo muči še ena nadloga – revmatoidni artritis. A tudi to je ni niti prizadelo niti dotolklo. "Vse, kar te v življenju doleti, je samo še ena stvar, ki jo je treba rešiti."

'Vam ne bo nikoli slabo, so mi rekli'

Medtem ko je bila na bolniški, je dokončala študij. "Ker dokler ima človek nek cilj, ne omaga," mi pojasni. Kljub težkim terapijam nikoli ni bila preutrujena. "Že prvič, ko sem prišla na kemoterapijo, so mi rekli, da mi ne bo nikoli slabo," se spomni. "Ko so mi razlagali, da mi bodo odpadli lasje, da ne bom imela več dlak, sem namreč odgovorila, da je to super, ker bom prihranila pri stroških za frizerja in kozmetičarko. Vam ne bo nikoli slabo, so mi potem rekli, ker se hecate na svoj račun in niste črnogledi. Enostavno sem si mislila, da kaj hudega že ne more biti, če je to dalo čez že toliko ljudi." Čeprav je imela, ko je zbolela, komaj štiri leta staro hči, ni nikoli pomislila niti, da bi jo ta lahko izgubila. "Ravno zdaj, ko je malo starejša, pa že pogleda kakšen film ali serijo, je recimo čisto paf, da, ko ima kdo raka, na televiziji naredijo takšno paniko. Ona iz moje zgodbe enostavno nikoli ni dobila občutka, da bi šlo za nekaj groznega."

Petra je bila sicer do svoje hčerke kot tudi do okolice zmeraj odkrita. Čeprav ji ob vsaki fizični spremembi, ki sta jo povzročila rak pa tudi revmatoidni artritis, pri srcu ni bilo vedno lahko, se je sprejela, kakršna je bila; svojega stanja ni nikoli skrivala. Ko ni imela las, enostavno ni imela las. Ko so ji odstranili dojko, je hčeri pokazala rano. Prepričana je, da jo bo največ naučila z dobrim zgledom. In v zadnjem desetletju ji je pokazala, da sprememb sprejeti ni zmeraj lahko – jih je pa mogoče. Naučila jo je tudi, da si bo z obupavanjem in jokom le uničila dan. "Zavedam se recimo, da ima večina onkoloških bolnikov grd konec," mi pove. "Tega se zavedam, nočem pa o tem razmišljati. Ko bo prišel ta čas, bo prišel in ga bom sprejela. Do takrat pa želim izkoristiti čas, ko sem še dobro in fit. Seveda razmišljam tudi dolgoročno. Še zmeraj se uvrščam tudi v ta prihodnji čas. Ampak sproti pa nikoli ne pozabim, da dejansko vem samo za danes – zato naj bo ta danes fleten."