Bolnika s pljučnim rakom so odpustili v domačo oskrbo, ker mu v bolnišnici niso mogli več nuditi zdravljenja, potreboval je samo nego, paliativno (blažilno) oskrbo in človeka, ki bi se mu posvetil. Tako smo ga obiskovale patronažna sestra, negovalka in prostovoljka. Njegovo ženo je medicinsko osebje že prej pripravilo na težke zadnje ure, česar se je zelo bala.

Ta dan se mojega prihoda še ni zavedal. Oči je imel rahlo priprte, na dotik se ni odzival, hropel je. Stopila sem k njemu, mu povedala svoje ime, ga prijela za roko in mu obrisala čelo. Hropenje se je stopnjevalo, zato sem vso trepetajočo gospo napotila v kuhinjo, da bi pričakala svoje otroke in morda tudi vnuke. Še prej pa je pripravila svečo in blagoslovljeno vodo. Povedala sem ji, da jo bom poklicala, ko bodo prišli zadnji trenutki. Zadovoljna je odšla.

Sedela sem ob bolniku in premišljevala. Ali mu je kdo povedal, da bo njegova žena zmogla sama poskrbeti zase? Ali se zaveda, da so otroci odrasli, da so že nekaj časa neodvisni? Roko sem mu položila na mrzlo čelo ter mu tiho in mirno začela to pripovedovati. Povedala sem mu tudi, da je v življenju veliko dosegel, veliko dobrega naredil, vzgojil štiri otroke, ki si uspešno utirajo pot v življenje.

Precej časa sem tiho sedela ob njem, ko je v kuhinji nastopil nemir. Vedela sem, da je eden od otrok z družino. Tedaj se je bolnik nenadoma dvignil v postelji in hotel nekaj povedati. Poklicala sem njegovo ženo in obiskovalce. Bolnik se je nasmehnil, pogledal vse, ki smo stali okrog njega, se zopet ulegel, začel počasneje dihati, gledal je nekam v daljavo in v nekaj minutah za vedno odšel. Medtem pa sem prižgala svečko, ki mu je kazala pot slehernika.

 Vdova se je čudila, da je bil bolnik vseskozi tako miren, brez strahu in panike, ki jo je v bolnišnici neprestano kazal. ''Kaj ste naredili z njim,'' je vprašala. ''Nič. Dobil je tisto, kar je želel – ljubezen sočloveka. Vašo, vaših otrok in mojo, ki sem mu jo dala s svojo prisotnostjo in časom, razumevanjem njegove situacije, upoštevala sem njegove želje brez pričakovanja  povračila,'' sem ji odgovorila.

Pa vi, kako bi ravnali v gornjem primeru? Ali bi sploh bili pripravljen spremljati umirajočega bolnika? Bi lahko več ur tiho presedeli ob bolniku, če bi bilo treba? Ste čustveno in socialno dovolj trdni? Premislite!
 
Če mislite, da bi to zmogli, se pridružite prostovoljcem in pokličite na slovensko društvo Hospic, kjer vam bodo dali odgovore na vprašanja, ki se vam porajajo, in vas povabili na 40- urno usposabljanje.