''Odkrili so kampilobaktri v mojem blatu in so mislili, da gre za okužbo s hrano – piščancem. A sama ne jem piščanca, zato so me vprašali, če sem bila v stiku s kakšno živaljo in povedala sem, da sem bila.''

Zaradi zastrupitve je bila močno dehidrirana, zaradi česar je teden dni preživela v bolnišnici na infuziji, nato pa je lahko odšla domov. A ko je bila doma, se stanje ni izboljšalo. ''Postajala sem vse šibkejša, a zdravniki so mi rekli, da je šlo za hudo reakcijo na bolezen, zato potrebujem le veliko počitka in bom boljše.'' Mislila je, da je na poti okrevanja, a stanje se je kmalu še poslabšalo. Dvakrat je obiskala osebno zdravnico, ki je vztrajala, da gre za okrevanje po zastrupitvi s hrano.

''Sredi noči sem padla s postelje in nisem več čutila svojih nog. Ko sem se nekako poravnala s pomočjo rok, sem dojela, da ne čutim preproge pod nogami. Pričela sem praskati noge, a nisem čutila ničesar. Zaradi praskanja je koža pričela krvaveti, a nisem čutila ničesar.''

Pričela je kričati in klicati na pomoč svojega očeta, ki jo je prenesel v avtomobil in jo odpeljal nazaj v Southport bolnišnico. ''Ko sem bila v čakalnici, sem pogooglala besede zastrupitev s hrano, izguba občutka, šibkost in pokazalo je, da gre lahko za GBS. Ko sem simptome pokazala očetu, nama je vse postalo jasno. Zdravniki so se kasneje v bolnišnici strinjali, tudi testi so potrdili naše sume.''

Spopadala se je z Guillain-Barré sindromom (GBS), ki se pojavi, ko imunski sistem telesa prične napadati živčni sistem. Simptomi se običajno pričnejo z občutkom mravljinčenja v nogi, kar se lahko razširi v roke in zgornji del telesa. V najhujših primerih lahko pride do paralize. Stanje je lahko življenjsko nevarno, saj lahko prizadane dihanje posameznika, krvni pritisk in srčni utrip. Vzrok GBS ni dobro poznan, a se pogosto pojavi po virusni okužbi. Britanska NHS trdi, da je kampilobaterioza dobro poznan sprožilec GBS. Zdravila za bolezen ne poznamo, zdravljenje se osredotoča na obnovo živčnega sistema.

''Naslednji dan sem bila paralizirana od pasu navzdol in ničesar več nisem mogla narediti neodvisno. Medicinske sestre so me odnesle do stranišča in me umile. Izgubila sem nadzor nad odvajanjem blata in vode, nisem mogla uporabljati rok, ker so bile tako šibke.''

Prejela je imunoglobinsko terapijo s protitelesi, da se je lažje borila proti infekciji. Dva tedna kasneje se je njena bolezen prenehala slabšati. Preselili so jo v nevrološko bolnišnico Walton Center, kjer je ostala tri  mesece. ''GBS je stanje, ko telo ne ve, kaj narediti z infekcijo in prične napadati vse v tvojem telesu. Če ne prejmeš zdravljenja dovolj hitro, lahko prizadane tudi mišice mehurja in čevesja, kar se je zgodilo meni.''

Gemmo so nato premestili v St. Helen's rehabilitacijski center, kjer je preživela štiri mesece in se znova učila hoditi in uporabljati roke. Leto dni kasneje je znova lahko hodila neodvisno, po 14 mesecih pa je okrevala. Kljub temu še vedno čuti posledice bolezni. ''Vsakič, ko imam infekcijo ali poškodbo, imam prizadete tudi živce in znova začutim mravljinčenje, otrplost in šibkost.''

Sedaj je prepričana, da moramo vsak dan zajemati z veliko žlico: ''Nočem, da ljudje čakajo, da se jim v življenju zgodi nekaj negativnega, da bi lahko cenili življenje in živeli v sedanjosti. Upam, da moja zgodba navdihne ljudi, da cenijo stvari, ki jih imajo.''