Delovanje imunskega sistema je največkrat učinkovito in prepreči okužbo, tako da mikroorganizmom prepreči vstop v naše telo ali pa jih izsledi in odstrani. Zato so najnevarnejši tisti, ki jih naš imunski sistem ne zmore prepoznati in lahko uspešno obidejo naše obrambne mehanizme ter običajno povzročijo največ težav. Tako se razvije okužba, ki lahko vodi tudi do hude bolezni.
Imunski sistem ima sposobnost učenja
V preteklosti so bile določene bolezni, kot so ošpice, otroška paraliza, tetanus in oslovski kašelj, za marsikoga usodne, ampak nam jih je s cepljenjem uspelo zajeziti ali smo jih celo izkoreninili. Cepljenje je namreč način, kako imunski sistem »naučimo«, da prepozna prej neznane mikroorganizme in pravočasno ukrepa, če pridemo v stik z njimi. Vseeno pa določeni posamezniki ne morejo prejeti cepiva zaradi možnih dodatnih tveganj, kot so alergije, oslabljen imunski sistem in podobno, ampak do neke mere so zaščiteni, če so cepljeni vsi ostali, saj je cepljenje pomembna oblika preventive. To pomeni, da bi morala biti precepljenost populacije čim večja, po priporočilih okoli 95-odstotna. V tem primeru niso zaščiteni samo posamezniki, ampak je bolje zaščitena tudi celotna družba.
Mineva že 200 let, odkar je bilo odkrito prvo cepivo, medtem ko je zamisel o oslabitvi virusnih okužb še starejša in se je razvijala skozi stoletja. Prve opisane ideje o imunizaciji segajo celo v 7. stoletje, ko so menihi pili kačji strup, da bi postali odporni nanj. Več kot 200 let je minilo, odkar je bilo odkrito prvo cepivo.
Kako okrepimo svoj imunski sistem s cepivom?
Cepiva delujejo tako, da nas izpostavijo varni “različici” mikroorganizma. V tem primeru vsebujejo beljakovine ali dedni zapis zanje, ki jih vsebuje mikroorganizem, ali mrtvo in inaktivirano obliko mikroorganizma. V cepivu je lahko tudi toksoid, ki je bakterijski toksin (strup). Nova mRNA-cepiva vsebujejo samo informacijo o proteinu oziroma beljakovini, značilni za mikroorganizem, proti kateremu cepivo deluje. Naš imunski sistem se tako spozna s svojim »sovražnikom«, preden pride v stik z živim patogenom, in je takrat nanj bolje pripravljen. Stranski učinki, ki se lahko ob tem pojavijo, pa so veliko blažji od posledic, ki bi jih lahko imeli, če bi v resnici zboleli. Najpogosteje nas namreč skrbi, da cepiva niso varna, ampak pogosto so neželeni učinki samo znak, da cepivo deluje, torej da smo aktivirali svoj imunski sistem. Zato so najpogostejši neželeni učinki cepljenja velikokrat podobni simptomom prehlada ali druge okužbe in zajemajo povišano telesno temperaturo, utrujenost, glavobol, slabost ter bolečino na mestu cepljenja. Cepiva so vedno preizkušena pod strogimi pogoji v številnih kliničnih študijah in raziskavah ter na večjem številu ljudi, kar je pogoj, da sploh lahko pridejo v uporabo.
Zgodovina nam je »podarila« svetlejšo prihodnost
Danes nam je na voljo učinkovit način, kako lahko pomagamo svojemu imunskemu sistemu, kar je plod trdega dela in številnih raziskav vseh tistih, ki so temu posvetili svoje življenje. Med njimi so zdravniki, mikrobiologi in znanstveniki, ki so pripomogli k ohranjanju zdravja vsakega posameznika in tudi k njegovi daljši življenjski dobi.
Zdravnik Edward Jenner je s svojim cepivom že leta 1796 razvijal imunost proti virusu črnih koz, nadgradnja njegove prakse pa je povzročila izkoreninjenje te bolezni, medtem ko je mikrobiolog Louis Pasteur leta 1885 kot prvi uspešno razvil in uporabil cepivo proti steklini.
Razvoj cepiv je torej zaradi pridobljenega znanja, ki se ga je skozi zgodovino nabralo res ogromno, in novih tehnologij samo še učinkovitejši in predvsem hitrejši. Prav to lahko pomaga tudi preprečevati, da bi ljudje bolezni podlegli po nepotrebnem.
Sponzorirana objava
