K raziskavi pa je prostovoljno pristopila tudi 27-letna odvetnica in blogerka Kate Horman, ki je deset let trpela za anoreksijo in jo nato končno premagala. Kate je pri 17-ih letih pričela iz jedilnika opuščati določene prehranske skupine in na dan zaužila tudi do 20 odvajal. Sčasoma je tehtala le še 30 kilogramov. ''Izpadati so mi pričeli lasje, ves čas me je zeblo in bila sem utrujena. Imela sem bolečine v mišicah. Bila sem izredno suhljata, brez energije, anksiozna, velikokrat depresivna in veliko sem spala. Dobesedno sem se izključila iz sveta. Bila sem res zelo bolna,'' je Avstralka Kate Horman povedala za Daily Mail Australia.

''Moja mati je edini razlog, da sem danes živa. Bila sem preveč bolna, da bi se sama borila za svoje življenje. Kolikokrat sem izgubila zavest? - Prenehala sem šteti. Moja mati pa se je najbolj bala dneva, ko bom kolabirala in se ne bom več pobrala – to je bil njen največji strah. Skrbela je le še zame. Čeprav je morala hoditi v službo, je ves preostanek časa namenila skrbi zame in vem, da je bilo to zanjo izjemno stresno in naporno. Ne trpi namreč le človek, ki se spopada z anoreksijo, a cela njegova družina,'' je povedala Kate.

Vodilna strokovnjakinja na področju anoreksije profesorica Cynthia Bulik pa je pojasnila, da nove raziskave kažejo, da imajo posamezniki, ki se spopadajo z anoreksijo v družini štirikrat pogosteje sorodnike, ki so se prav tako spopadali z anoreksijo. Na podlagi teh ugotovitev bi radi razvili zdravilo ali zdravljenje za anoreksijo. ''Še vedno nimamo učinkvitega zdravljenja ali zdravil, s katerimi bi zdravili anoreksijo. Prav zato moramo na bolezen gledati tudi iz drugih perspektiv,'' je pojasnila. ''Študije do sedaj so pokazale, da se anoreksija lahko prenaša iz roda v rod in da je dedna. Naslednji logični korak je, da najdemo predispozicije bolezni z identifikacijo dednih markerjev,'' je pojasnila.

Tudi Kate je prepričana, da so na njeno bolezen vplivali številni dejavniki. Med njimi tudi ta, da jo je pri 11-ih letih zapustil oče in določena stopnja zlorabe, ki jo je doživela v otroštvu. Poleg tega tudi njen ambiciozen odnos do življenja. ''Babica mi je velikokrat rekla stvari, ki so me prizadele in zaradi katerih sem se pričela sramovati svoje zunanje podobe. V puberteti sem šla skozi obdobje, ko sem se nekoliko zredila in mislim, da gredo pri 15-ih letih vsa dekleta skozi to fazo, ko imajo bolj dekliško okroglo postavo. V resnici nisem bila nikoli predebela, a na počitnicah sem se fotografirala v kopalkah in nekaj tednov kasneje mi je babica poslala pismo, v katerem je zapisala, da me ne bo vključila v družinski fotoalbum, saj fotografije niso več prava podoba mene. Bila sem obupana, bilo me je sram in zlomilo se mi je srce,'' pripoveduje.

''Želela sem si le, da bi bila fit in da bi me imeli radi in me sprejeli. Ko se je pričela razvijati anoreksija, sem bila na prestižni zasebni šoli za dekleta. Ko sem izgubila nekaj telesne teže, sem bila bolj sprejeta in bolj priljubljena v šoli. Kmalu pa mi je vse skupaj ušlo izpod nadzora,'' pripoveduje.

A profesorica Bulik je prepričana, da anoreksijo pogosto razumevamo napačno, saj še vedno verjamemo, da so vzroki zanjo družbeno-kulturološki. Kot pravi, ne dednost ne okoljski faktorji niso sami po sebi v popolnosti krivi za razvoj te motnje hranjenja. Po njenem gre za mešanico obeh dejavnikov, kjer 60 odstotkov pripisuje dednemu faktorju, 40 odstotkov pa okoljskim dejavnikom. ''Ljudem skušam to pojasniti takole: geni so nabita pištola, okoljski dejavniki pa sprožilec. Če gre nekdo, ki ima predispozicijo za anoreksijo, na dieto zaradi družbenokulturoloških razlogov, lahko to sproži bolezen,'' pojasnjuje.

Razlika je v tem, kako ljudje reagirajo na lakoto

Ključna razlika naj bi bila v tem, kako ljudje reagirajo na lakoto. Medtem ko večina ljudi ob lakoti občuti nervozo, stres in razdraženost, pa ljudji s predispozicijo za anoreksijo stradanje in lakota v resnici pomirjata. Zato je sedaj ključnega pomena, da raziskovalci najdejo zdravljenje, s katerim bodo pomagali trpečim za anoreksijo najti bolj zdrav način, da se pomirijo. To pa bodo skušali doseči z raziskavo, ki trenutno poteka v Avstraliji. Profesorica Bulik sedaj še najmanj 2200 darovalcev krvi tistih, ki so se spopadali z anoreksijo.

Pri zbiranju darovalcev pa ji pomaga tudi Kate, ki se zaveda, kako nevarna je lahko anoreksija. Sama je iz začaranega kroga stradanja ušla tako, da je popolnoma spremenila svoje življenje. Pustila je svojo službo, se razšla s fantom, s katerim je bila v zvezi osem let, se odselila od doma in zaživela sama. ''Sama nisem imela nikakršne pomoči razen mame in mojega osebnega zdravnika, zato je ta študija tako pomembna zame, saj je v resnici premalo raziskav na temo anoreksije. Klinična študija bo pokazala, kako resna bolezen je to,'' je povedala.

Vsem, ki se spopadajo z anoreksijo, pa polaga na srce, naj ne obupajo. ''Najpomembneje je, da tisti, ki trpijo za anoreksijo, verjame, da jo lahko premaga – čeprav se to v tem trenutku ne zdi možno. Sama si nisem nikoli mislila, da jo bom premagala in da bom okrevala, a uspela sem se osvoboditi iz njenega oklepa.''