Mladenka je privolila v objavo, ker si želi povečati osveščenost o svojem nenavadnem zdravstvenem stanju. ''Na posnetku je v resnici viden blag napad. Kot vidite, je moj srčni utrip izjemno visok. Nato je vidno, kako izgubim zavest in zdravniki ter sestre prihitijo na pomoč,'' je povedala za britanski Mail Online. Mladenki so pred štirimi leti diagnosticirali sindrom posturalne ortostatske tahikardije (PoTS), stanje, ki pri njej povzroči prenehanje bitja srca. Srce ji prične hitro razbijati, nato se ustavi, krvni pritisk pa se zniža do te mere, da je po medicinskih predpostavkah klinično mrtva. ''Ko pride do napada, se reševalci trudijo, da bi me rešili, zato me oživljajo. Velikokrat se tako zbudim z velikimi modricami,'' je pojasnila. A kasneje se je izkazalo, da bi bilo bolje, če ji ne bi pomagali, pravi: ''Videoposnetek je bil posnet še preden so mi postavili pravo diagnozo in v njem so zdravniki postali panični in mi dajali kisik. A dovajanje kisika lahko napad le še podaljša. V resnici bi me morali le pustiti in moliti zame. Edino stvar, ki jo lahko naredijo zame je, da čim prej dobim infuzijo.''

Sara pravi, da je stopila v stik s številnimi ljudmi, ki se spopadajo z enakim sindromom, a nihče izmed njih ni doživel zastoja srca. Ker se mladostnica spopada tudi s sindromom hipermobilnih sklepov, kar pomeni, da so njeni sklepi bolj nagnjeni k poškodbam in izpahom, je zaradi kombinacije neprijetnih stanj redno na urgenci. V svojem najslabšem letu je na urgenci pristala kar 64-krat. ''Enkrat sem napad doživela med tem, ko sem bila na kanuju. Postalo mi je slabo in kmalu sem izgubila zavest. Ko sem se prebudila, pa sem pričela kričati od bolečin, saj sem omahnila tako, da sem si izpahnila ramo in poškodovala hrbet.''

A sedaj se je naučila že vnaprej prepoznati napad: ''Obstajajo znaki, ki napovedo napad – prične se mi vrteti in postane mi slabo. Postanem hudo utrujena in nato imam občutek, kot da bom zaspala. Slišim vse okoli sebe in imam občutek, kot da želim zakričati, a ne morem. Pravijo, da ko umreš, je sluh zadnja stvar, ki te zapusti in taka je tudi moja izkušnja. Velikokrat me sprašujejo o tem, a nikoli ne vidim močne svetlobe. Vse le postane črno. Še vedno lahko slišiš nekatere stvari in glas v moji glavi je še vedno aktiven in pri zavesti ter skuša komunicirati z ljudmi okoli mene. Spomnim se, kaj so ljudje govorili, ko sem nezavestna, a se ne spominm drugih stvari, ki se dogajajo.''

Kljub vsemu pa je njeno življenje zelo oteženo, saj se ne more gibati tako, kot bi želela in je zato v zadnjem letu pridobila tudi številne kilograme. Kot pravi, zaradi stanja ne more obdržati službe, izgubila pa je tudi vse svoje prijatelje. Prav zato se je o stanju odločila spregovoriti na glas, da bi ljudje bolje razumeli, kaj se dogaja z njo.