Avstralka Iris Doyle je zaradi anoreksije, s katero se je spopadala že v otroštvu, skoraj umrla. ''Vse od sedmega leta starosti sem strogo pazila na hrano, pri desetih letih pa so mi postavili diagnozo anoreksija. Z anoreksijo sem imela občutek nadzora nad svojim življenjem, a sprožale so jo druge stvari. Ko sem bila majhna, sem odraščala v škodljivem okolju. Bila sem obkrožena z alkoholizmom, drogami in nasiljem. Mislim, da je to sprožilo mojo anoreksijo. Potrebovala sem nadzor vsaj nad eno stvarjo,'' je povedala za britanski Mail Online.

Svojo restriktivno prehrano je uporabila kot način za samopoškodbo in za pobeg od težav, s katerimi se je spopadala, ko je odraščala. Ni si dovolila, da bi jedla niti sadje, zelenjavo ali piškote. ''Moja anoreksija ni bila nikoli povezana s tem, da sem želela imeti manj kilogramov. Bolj jo vidim, kot način samopoškodbe.''

Zaradi anoreksije je bila vsa svoja najstniška leta izjemno šibka, počutila se je slabo, imela je močno tesnobo in počutila se je izolirano. Vse od 15 do 18 leta starosti ni imela rednih menstruacij in pred njeno nosečnostjo leto dni ni imela menstruacije. Njen zdravnik je bil zaskrbljen za njeno zdravje in opozoril jo je, da lahko umre, če ne dobi pomoči. ''V moji najslabši točki mi je zdravnik rekel: 'Če ne boš poiskala pomoči, boš urmla' in da so moje vitalne funkcije zaradi podhranjenosti že močno ogrožene. Ni me želel spustiti domov, dokler se ni prepričal, da sem šla v bolnišnico.''

A vse se je spremenilo, ko je odkrila, da je noseča s svojim sinom Oliverjem, ki je sedaj star leto dni. Takrat se je odločila, da se mora spraviti v red. Ko je izvedela, da je noseča, je bila to zanjo prelomnica, ko je vedela, da mora poskrbeti za svoje zdravje. Čeprav je vmes znova zapadla v začarani krog anoreksije leta 2018, ko je njena mati naredila samomor, se je znova pobrala, saj je vedela, da mora biti močna za svojega sina. ''Večino okrevanja sem opravila sama, a kljub temu mi je parkrat spodletelo in sem znova za nekaj časa zašla na stara pota. Kljub vsemu mi je nosečnost rešila življenje. Ne znam opisati z besedami, kako čudovita izkušnja je bila nosečnost. Pomagala mi je okrevati in vedela sem, da moram hraniti svoje telo, če želim, da bo dojenček zdrav.''

Čeprav je imela kar nekaj izzivov med nosečnostjo, saj je bila mlada mati samohranilka, je takoj, ko je videla prvi ultrazvočni posnetek dojenčka, vedela, da bo vse v redu. Od tedaj skrbi za zdravo prehrano in sedaj ima že veliko bolj zdravih 49 kilogramov. Čeprav si želi, da bi pridobila več kilogramov, je trenutno zadovoljna sama s seboj.

''Živeti življenje izven ujetosti v anoreksije, je tako osvobajujoče. Nimam več občutka, da sem ujeta v majhno škatlo. Lahko diham, lahko se premikam, lahko uživam svoje življenje. Najtežji del je bil občutek sitosti in strah pred hrano. Preprosto sovražila sem občutek sitosti, zato sem bila vedno anksiozna, dokler se tega nisem navadila. Poskušanje nove hrane in uživanje hrane, ko nisem bila lačna, je bilo res težka naloga.''

A imela je oporo družine in prijateljev, ki so sedaj zelo ponosni nanjo. Sedaj ji velikokrat rečejo, kako bolj zdravo in sijočo kožo ima, kako so njeni lasje veliko lepši in da je njen zunanji videz videti veliko bolj zdrav. Za vse tiste, ki se spopadajo z motnjo hranjenja, pa ima Iris sporočilo: ''Vredni ste okrevanja. Nikoli se ne prenehajte boriti za svoje življenje, saj je življenje čudovito in ga je vredno živeti. Ko imate občutek, da okrevanje ni možno, se vprašajte - kakšne prednosti mi prinaša anoreksija in kaj mi odvzema? Garantiram vam, da slabe strani anoreksije pretehtajo dobre.''