Strokovnjaki so predstavili novo metodo zdravljenja, ki pa žal ni primerna za vse bolnike, ampak le za tiste hude oblike, kjer je zdravljenje z zdravili neuspešno. Z uspešnim zdravljenjem zmanjšamo tveganje za možgansko kap približno za polovico, za srčno-mišični infarkt manj, vendar še vedno pomembno, prehod v hudo obliko hipertenzije preprečimo skoraj v celoti in bistveno zmanjšamo tveganje za srčno popuščanje. Tudi ledvičnega popuščanja je ob dobrem nadzoru hipertenzije bistveno manj.

Kako uspešno je dosedanje zdravljenje?

Zdravljenje arterijske hipertenzije temelji na t. i. nefarmakoloških ukrepih, ki jih označujemo z zdravim načinom življenja ter v večini primerov istočasno z zdravljenjem z zdravili. Kljub številnim zdravilom, ki jih imamo na razpolago, pa le-to še vedno ni zadovoljivo. V Sloveniji je okrog 32 odstotkov bolnikov z zdravljeno arterijsko hipertenzijo zadovoljivo zdravljenih in torej dosegajo ciljne vrednosti, ki so v povprečju pod 140/90 mmHg. Ta odstotek uspešnosti je podoben kot v zahodnoevropskih državah. Eden od razlogov za relativno neuspešnost je dejstvo, da v večini primerov ne poznamo vzroka bolezni in zdravljenje ni vzročno. Bolezni ne pozdravimo, lahko jo le kontroliramo, kar pomeni trajno, doživljenjsko zdravljenje. Dobra kontrola krvnega tlaka pa je uspešna v zmanjševanju obolevnosti in umrljivosti zaradi možgansko-srčno-žilnih bolezni. Drug pomemben razlog je nezadostna zavzetost in vztrajanje bolnikov pri zdravljenju prav zaradi doživljenjskega zdravljenja. Manjši odstotek bolnikov (10–15 odstotkov) pa ima kljub rednemu jemanju več različnih antihipertenzivnih zdravil v ustreznih odmerkih še vedno previsok krvni tlak. Taki vrsti bolezni pravimo odporna arterijska hipertenzija. Bolniki so zelo ogroženi, saj ni dosežena ciljna vrednost krvnega tlaka, ki je manj kot 140/90 mmHg. Cilj pri nekaterih, na primer bolnikih s sladkorno boleznijo in nekaterimi ledvičnimi boleznimi, je še nižji, je povedal prof. dr. Rok Accetto, dr. med., predstojnik KO za hipertenzijo Interne klinike UKCL.

V razvoju hipertenzije ima pomembno vlogo vegetativno živčevje. Že več deset let je znano, da ob kirurški prekinitvi nitja tega živčevja dosežemo znižanje krvnega tlaka pri bolnikih s hudo arterijsko hipertenzijo. Kirurška metoda se ni obnesla, saj je zahtevna za operaterja in za bolnika, celo smrtno nevarna v prevelikem odstotku, etično pa je nesprejemljiva.

Nova metoda zdravljenja se je izkazala za uspešno

V zadnjih letih pa so razvili endovaskularno selektivno radiofrekventno renalno denervacijo eferentnih in aferentnih simpatičnih vlaken, ki potekajo v zunanji vezivni plasti ledvičnih arterij. Prvi poskusi so pokazali, da se je aktivnost simpatikusa zmanjšala, zmanjšalo se je izločanje renina, predvsem pa se je znižal krvni tlak. Dosedanje raziskave učinkovitosti in varnosti metode kažejo uspeh v smislu znatnega znižanja krvnega tlaka brez pomembnih komplikacij. Glede na izkušnje po svetu bodo s pričakovanim povprečnim znižanjem krvnega tlaka bistveno povečali odstotek bolnikov z odporno hipertenzijo, ki bodo dosegli ciljne vrednosti krvnega tlaka ter s tem pomembno zboljšali prognozo glede razvoja možnih zapletov na tarčnih organih, predvsem zmanjšali tveganje za možgansko kap, srčno in ledvično popuščanje ter srčno kap. Krvni tlak se po posegu uspešno zniža, vendar ne takoj. Po enem mesecu v povprečju približno za 20/7 mmHg, po treh mesecih za 24/8 mmHg in po šestih mesecih za 32/12 mmHg. Praktično vsi bolniki potrebujejo še naprej zdravila za zniževanje krvnega tlaka, vendar dosežejo ciljne vrednosti krvnega tlaka

Kaj pravzaprav je endovaskularna selektivna radiofrekventna renalna denervacija?

“Katetrski pristop je standarden skozi skupno femoralno arterijo. Ustrezna elektroda se uvede v ledvično arterijo, kjer z uporabo ustreznega generatorja izvršimo radiofrekvenčno denervacijo zaporedoma v obeh ledvičnih arterijah. Ker je postopek boleč, je opravljen v sodelovanju z anesteziologom. Zaenkrat je poseg indiciran le pri bolnikih z odporno arterijsko hipertenzijo, ki izpolnjujejo nekatere dodatne pogoje. Izkušnje po svetu, kjer se metoda uporablja nekaj več kot dve leti, pa so dobre, o čemer govorijo objavljene kontrolirane klinične raziskave. Prvi tak poseg smo naredili prejšnji teden, ko smo opravili denervacijo pri dveh pacientih,“ pojasni asist. mag. Dimitrij Kuhelj, dr. med., vodja intervencijske radiologije na Kliničnem inštitutu za radiologijo UKCL.

Stranski učinki

Kot pri vsakem načinu zdravljenja pa je potrebno opozoriti tudi na morebitne stranske učinke. Ker gre pravzaprav za invaziven poseg, lahko pričakujemo zaplete takoj po posegu in tudi kasneje. Že omenjene raziskave kažejo, da je poseg izredno varen, do sedaj ni opisanega niti enega resnega zapleta, ki bi bil lahko povezan s posegom. Tudi po približno dveh letih in pol, odkar posege izvajajo, ni opisov kasnejših zapletov. Seveda pa zaplete lahko pričakujemo tudi kasneje, zato imamo pri indikaciji za ta poseg še posebej stroga merila. Poseg je smiseln tam, kjer je tveganje za zaplete neurejenega krvnega tlaka večje kot pa dosedanje vedenje o tveganju zaradi posega samega.

Zdravljenje z renalno denervacijo pri bolnikih z odporno hipertenzijo je dolgoročno nedvomno stroškovno učinkovito, saj po posegu dosegamo ciljne vrednosti krvnega tlaka z manj zdravili in verjetnost, da bo prišlo do morebitnih zapletov in posledičnega zdravljenja le-teh, je bistveno manjša.

Ste se nam že pridružili na naši Facebook strani? To lahko storite s klikom na